Mal se bom razpisala....
Včasih ko dojim, ko božam mojega sinka, se z njim pogovarjam, ga umivam-kopam, previjam, skratka kadarkoli se z njim ukvarjam jaz jokam, točim krokodilje solze in mi ni jasno zakaj. Razlagam si da so to solze sreče, od navdušenja, ker imava z možem tako lušnega sinka, od sreče ker imam jaz tako fejst moža ki mi pomaga, stoji ob strani in tako ljubkega sinka, ampak to je vse skupaj prav grozno. Naprimer danes smo bili mi3 na jutranji kavici, ko sem sinka začela v vozičku malo božat in so se mi ulile solze....Mož je zelo razumevajoč in se mi nasmehne in pravi da je prav da jokam če mi je potem lažje, pa tudi pogovarja se o tem z mano, problem je, ker mu jaz resnično ne znam razložit kaj za vraga mi je da kar Sem 4t po porodu. Res je da sva imela še med mojo nosečnosto z mojim ful težav, ker so naju njgovi stari ven iz bajte vrgli,čeprav sva vložila celo bogastvo v njihovo bajturino, ker smo se skregali( to je zgodba za drugačen forum ), sploh niso nikol vprašal kako sem, k sem bla noseča, zdej pa tut vnuka ne misljo prit pogledat!!!! pa sva zdaj v njegovi službeni garsonjeri, kjer sem jaz in sin na črno(po hišnem redu lah tu živijo samo zaposleni in sam loh čakamo da se prkazu en na vratih pa reku da mormo ven) ne moreva si privoščit njamema v LJ, ker pa imava totalno zmešane urnike dela(ko bom šla nazaj v službo) se pa od nekje daleč ne moreva vozit....preveč logističnih in spet finančnih težav, moji straši pa so tut še niso v penziji da bi malega lahko čuvali...skratka štala cela,...mogoče tut to vpliva na moje razpoloženje, ker zdaj me za vse 100x bolj skrbi kot prej. A je mela mogoče  kjera podobne probleme, k pomoje to ni glih depresija, vem pa tut ne kaj bi to blo!!!??

Razumem te. Sama sem bila v situaciji, ko mi je umrl dedek, ko je bila mala stara 6 dni. prejokala sem dneve in dneve. Našla sem kanček sreče v tej situaciji, da se tolažim, ker me je prišel 1 dan pred smrtjo obiskat, ker je sam tako želel.  Želel je videti Saro in jo videl. Obnemel je ko jo je videl, svojo 2 pravnukinjo, žal zadnjo. Potočil je solzico sreče zame, za mojega otroka.
In ravno ti spomini so mi pomagali, da sem lažje prebrodila žalost, solze...najhuje je bila ura pogreba, ko so ga pospremili do pokopališča v cerkev...pa ravno mimo naše hiše. Takrat sem stisnila malo in zajokala.
Žal zaradi kompliciranega poroda nisem mogla na njegovo zadnjo pot, šla sem se poslovit samo v domačo hišo kjer je živel. Nisem utegnila niti na 7 dnevno mašo, niti na 30 dnevno. Zato pa skoristim zdaj vsak sprehod, da grem do pokopališča im mu prižgem svečko. Skoraj vsak dan.


Ne bom rekla, da si v depresiji. Razumem te. Gledaš naprej, ker ne veš kako boste, ko bo treba v službo. Upravičeno te skrbi, vendar vedi, da te mali potrebuje, prvi meseci so najslajši. Izkoristi jih. In srečna sem zate, da imaš tako skrbnega partnerja, da ti stoji ob strani.

Kar ste imeli hudega doma pa vedi, da za vsako rit raste palica.

Srečno!

To ni nič nenavadnega. Hormoni se še uravnavajo in je to pač tako. Saj je v bistvu lepo od sreče solze točit. Čestitam!

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Jaz sem par mesecev po porodu sam jokala, od sreče. A si že prebrala mojo porodno zgodbo?  Skozi solze sem komaj videla kaj pišem.
Še danes, ko je hči stara 18 mesecev, se mi včasih vlijejo solze, ko se zavem, koliko mi pomeni, kar preplavi me ljubezen. Sem pa nasplošno precej čustvena in lahko še ob lepi reklami jokam.

Baby blues

Ojla!

Porod je naporen za žensko telo, da o skrbi za dojenčka ne govorim, poleg tega pa se v naših telesih odvijajo še burne hormonske spremebe. Vse to vpliva na naše razpoloženje.

Popordona otožnost je pogosta in mine v nekaj tednih po porodu. Včasih pa ne mine in se lahko razvije v poporodno depresijo, ki pa jo je potrebno zdraviti in je ozdravljiva.
Prilagam nekaj linkov o tem.

http://www.mama.si/?menu=C007
http://bibaleze.si/clanek/dojencek/poporodna-depresija-ukrepajmo-cimprej.html
http://bibaleze.si/clanek/starsi/poporodna-depresija-kam-in-kako-po-pomoc.html

Če nisi prepričana, se o tem lahko pogovoriš s kakim strokovnjakom. Na internetu sem našla stan organizacije mamazofa, kjer imajo tudi telefon, da jih lahko pokličeš:
http://www.mamazofa.org/svetovanje.php

Nič se ne boj, upam da bo kmalu vse v redu. Lep pozdrav!
Žanai

Draga mamica, en tooopel objem in nežen robček za tvoje solze!

Zelo razumem tvoje solze in si upam trdit, da si zaradi težke situacije v družini še bolj ranljiva in rahločutna kot bi bila že tako od samega poroda in novega-vajinega bitjeca in zato MORAS jokat.

Glede stanovanja te bo morda pomirilo dejstvo, da te iz stanovanja NE SMEJO/NIMAJO PRAVICE vreč do otrokovega tretjega leta - pa če ste tam elgalno ali pa en, če plačujete najemnino ali pa je ne!!

Tud jaz sem jokala kot opisuješ ko sva prinesla najino bibico domov! Nerazložljive solze!!! Tvoje srce je sedaj še "odprto" in zato moraš pazit nase, ker te lahko hitro kaj prizadane. Tudi midva sva podnajemnika in ob misli, da pravzaprav nimava kam in da mogoče ne bova imela za najemnino, so se ulile solze. Ali pa ko je bil kdo zelo dober do naju in nama dal ravno tisto reč, ki sva jo potrebovala sem bila spet čisto ganjena. Nasprotno me je pa ob vsaki zgodbi ki je bila malce "tezka" zalostna ali celo tragična dobesedno zvilo v želodcu!

ČUdovito je da imaš atkega partnerja, ki te podpira. To odtehta neskoncno veliko krivico, ki so vama jo naredili. Morda vaju bo to se povezalo! Sicer pa si dovoli cutit tudi zalost, GOVORI o njej , pisi...in jo iznjoči. Ne je zadrzevati v sebi!!! Bodi ljubeca in prizanesljiva do sebe!!! Tvoj otrok potrebuje mamo, ki zna poskrebti azse-ker potem bo poskrbela tudi zanj! RESNO- NE POZABI SKRBEI ZASE!!!

Želim ti čim več dobrohotnih ljudi! In toplih partnerjevih objemov!!!

Tudi jaz sem se nekaj tednov po porodu cmerila za vsako stvar. Ko sem dobila telegram, ko mi je kdo čestital (halo, takrat sem se najbolj jokala  da kar niso vedeli, kako naj reagirajo), ko sem sedela na kavču za brezveze ... ko sem pospravljala nosečniške obleke. V glavnem drugače nisem jokasta, ampak takrat me je vse ganilo. Pa tudi mi3 nimamo porihtanih stanovanjskih razmer, službe so bolj tako tako ... pa se nisem zaradi tega jokala, druge stvari (sicer ne vem katere). No, pol je pa to počas minilo. Sem pa prejšnji teden pospravljala in spet brala telegrame in pisma ... in se zjokcala. Pa verjamem, da je vse to od sreče.
Ne dovoli, da ti kdo pokvari to srečo, ki ti jo vsak dan prinaša tvoje sončece  (res je lep na slikci). Sploh če je tvoj dragi tako razumevajoč, bosta vse rešila.

Alči, moj je star dve leti in pol, pa sem zadnjič v avtu tulila kot nora, ko sem slišala "najino" pesem iz porodnišnice.

Ah.....ta čudovita ljubezen....

_____________________________

...vox populi...

Še ena mamica, ki je jokala ko dež. Prvič, ko sem rodila sem tako jokala, da niti malega nisem videla skozi solze. Ko me je po porodu dr. prišel zašit in sem se še vedno cmerila je rekel "no, gospa saj pa je vse v redu!" . Ampak nisem si mogla pomagat... potem sem imela doma krizo. Jokal se je mali in jokala sem se jaz. Full ga je šraufalo. Mene pa je bolelo srce poleg.
Zdaj v drugo sem jokala že v nosečnosti. Na skrivaj. Nisem želela kazati obupa in žalosti pred mamico, ker sva potem jokali skupaj. Moj ati je zbolel za pljučnim rakom. Dedek mi je umrl. Nosečnost je spremljal en kup težav, pred tem sem imela en SS...res niso bili lepi časi. Ko sem rodila sem jokala dosti manj  kot prvič. Ampak je deklica veliko bolj umirjena kot prvi fantek. S solzami sem si naredila novi prostor za veselje in za srečo, ki nas čakata.
Ne obupaj, vse se bo uredilo!

Še ena jokica . Sicer po porodu so  se stvari umirile, ma zadnja dva meseca nosečnosti sem pa prejokala tolko, kot nisem prej v celem življenju ... In si nisem mogla pomagat, ma kr naprej solze solze in solze... Pa nisva imela z mojim nobenih večjih problemov; stanovanje je, celo na dveh koncih, zdrava sva, starši so zdravi, službe so... Nosečnost je bla bp, fizično počutje tudi ok, ma v glavi taka zmeda, da ne morem povedat... Jok in jok..
Ma je minilo takoj po porodu. Bo minilo tudi pr tebi. Samo pogumno.

Meni se to še zdaj dogaja, pa je naš fantiček star mesec in pol... Takoj po porodu je bil moj ves v solzah, jaz pa od bolečin popolnoma apatična, sploh nisem reagirala baje (15 minut sploh nisem vedela kaj imamo...)  No, potem ko so naju pripeljali na oddelek pa sem celo popoldne strmela v njegovo posteljico in jokala od sreče. In ko sva prišla domov sem se zjokala vsakič ko se je oglasil, ob vsaki otroški pesmici, vsakič ko ga je črvičilo... Da ne bomo o tem kakšna reka je šla iz mene, ko se mi je prvič nasmehnil!  Zdaj potočim kakšno solzico, ko ga tolažim, ko ga matra trebušček in joka...govorim mu da ga ima mamica zelo rada, da je moj, moj fantek...  Valjda je najmočnejše čustvo tisto, ki ga mati čuti do svojega otroka, le zakaj se ne bi jokale zraven!?

Še zdaj ko to berem mi je hudo... Kakšno srečo imajo naši otroci.

pri meni je bilo isto s tem, da sem vedela, da so solze sreče in nisem točila krokodilje solze, ampak le kako solzico
zdaj je sinček star 11m, jočem ne več, ga pa večkrat takole božam in dobim včasih samo solzne učke od sreče, ker ga imam! še posebej bi se zjokala, ko me tako močno objame pa da ljubčka to se mi zmeša!


upam, da se pri vas vse lepo uredi! probaj se čimmanj sekirat, dojenček to čuti







_____________________________

kako je če imaš v življenju 2 moška: enega neizmerno ljubiš in se mu z užitkom cela predaš, drugega imaš neizmerno rada, vsak njegov napredek je zate ponos in vsak njegov nasmeh ti polepša dan! oba pa mi pomenita VSE na tem svetu! ¦ ¦

men gre pa na jok ko to berem . pred nosečnostjo sem bila "trda" me nič ni spravilo v jok... dokler ni v meni enkrat naredilo klik. prišel materinski čut in velika želja po otroku. ko sem videla voziček sem imela cmok v grlu. moj je reku bomo imeli drugo leto... jest pa hočem zdaj. skoraj vsak dan sem jokala....
no pa je prišlo novo leto in stem tudi nosečnost. jok,jok,jok,jok...sreče. sedaj ko spi ali pa kar tako mi pridejo solze na oči ker sem srečna da jo imam. da ne govorim o kakih filmih in odajah o otrocih. jokam ko deš. tako da drage moje  ve samo jokajte... meni je takrat tako lepo ko jokam zaradi sreče

Jaz sem tudi mnenja, da je to posledica hormonov ...včasih sem se svoji mami smejala, če se je jokala ob kakšnem filmu, po porodu pa tudi jaz pojokcam ob kakšnem filmu....sploh če trpijo otroci

Moj  gre zdaj že v šolo, pa še vedno na vsakem njegovem nastopu jokam kot dež . Že zdaj vem, da bom 1. septembra tako objokana stala pred sinovo šolo ; ja in ko to pišem, tudi že po malem cmizdrim !

Skratka, drugače, po duši, sem pa pravi fighter !

Aja, pa tudi za vsako našo medaljo sem jokala ..

_____________________________

ROŽICA

Se podpišem pod vse vas.
Blagor našim otročkom, ker so deležni tako silne in brezpogojne ljubezni!

Ja zdaj ste pa še mene spravile v jok...

No jaz sem tudi imela obdobje kar cel mesec in pol po porodu sem jokala za vsako figo...ker se je pašta razkuhala, ker se mi je moj nasmehnil, ker sem uničila eno majčko, ker sem dobila telegram, ker nisem takoj mogla dojit, ker sem prašek raztresla po tleh, ker so me boleli šivi...ma v glavnem sto in en razlog dober in brezvezen za jok...sem si dala duška in jokala, in jokala...največ pa od sreče, ker smo končno dobili dojenčka po treh letih truda in dveh ss.

Ma je pa pomagalo...tudi zdaj po 5 mesecih potočim še kakšno solzo...

Jaz sem jokala zdej, ko sem tole prebirala  mi je hudo za vsakogar, ki mu je hudo ...

včerej sem jokala, ker se je moja 11 dni stara piška zbudila in začela ful jokat, ker je bla lačna, TAKOJ sem ji dala zizo pa je že papcala ...no jokala pa nisem zaradi nje, ampk spomnila sem se na tisoče otrok, ki vsako minuto jokajo, ker so lačni, pa nimajo kaj jesti, jokajo in jokajo in na koncu od utrujenosti zaspijo ...lačni ...naši otroci pa imajo kaj jesti, imajo nas, ljubeče starše, ki jih imamo radi ...

skor vsak dan najdem kaj zaradi česa jokam ...nekaj kar me gane ...tud prej sme bla dost čustvena, zdej sem še bolj

tudi jaz sem približno 1 mesec po porodu non stop jokala,brez pravega vzroka, kar naenkrat me je oblilo, pa nisem bila žalostna ali depresivna, bolj ganjena, ne vem no, nimam prave besede, kar zlepa sem zajokala ali pa če je kdo prišel pogledat otroka se mi je kar cmok delal v grlu in sem bila non stop nabita s čustvi;-))