Sato hec je v tem, da ni treba glih na nož, četudi je on malo zabluzil. Konec koncev se vsakemu to lahko zgodi. Mal te napsihira tista stvar, mal ona druga, pa si že v začaranem krogu in katerega se je težko ven potegnit. če upoštevamo še raznorazne karakterje ljudi, je pač to nekako razumljivo in se meni ločitev res ne zdi primerna. Po njenih besedah sodeč, je ona tista, ki je precej bolj skulirana in bo tudi bolj realno videla resnico, kje so kot družina obtičali (u bistvu jo je že spregledala), in zato bi lahko svojemu možu pomagala, posledično tudi sebi. Ene stvari pač ukine čist hladnokrvno, pri drugih rešitvah se loti bolj z občutkom do sočloveka (moža) in pri tretjih stvareh, še vedno lahko, če si to želi, deluje kot ljubeča žena, s čustvi.

Skratka govort o ločitvi, če nisi poskusil vseh metod in taktik za rešitev problema, se mi zdi neodgovorno in otročje.

In ja, vztrajam na tem. Lepo je biti skupaj v dobrem, malo težje je biti skupaj v slabem. Ravno to je point zakona in ene iskrene ljubeče veze. Ni vedno vse lepo in takrat naj bi pomagal tisti, ki je bolj prizemljen, tistemu ki ima večji problem. to mi je tako logično in samoumevno, da res nisem videla potrebe po tako natančni razlagi, kot sem ti zdej tukaj napisala cel roman.



< Sporočilo je popravil Tippi -- 30.1.2013 10:57:07 >

Še na tole moram odgovort. a se ti res zdi tale vajina situacija dovolj tehten razlog za ločitev?Ideja o ločitvi ne pride čez noč, iz danes na jutri, sploh če vmes ni kakšnega skoka čez plot, tako da res me čudi, kako si prišla na to idejo, po samo nekaj mesecih, kar je na zavodu in zdaj en mesec brez prihodkov??

in kot kaže imaš že vse dobro predelano, če si mu predlagala že, da vam pusti hišo itd. Dobila sem občutek, da ti ne gre na živce njegova brezposelnost, ampak da se je mogoče vajina ljubezen malo izpela in da te bolj živcira on kot oseba, ne pa to, da je on brez službe in trenutno s financami mal na kratko.

Res sem dobila občutek, da je pri vama problem veliko večji, kot ga opisuješ ti.

Itak je znano, da ljudje redkokdaj pobrskamo globoko po problemih in uglavnem rešujemo tiste površinske, tisti taglavni pa ostajajo. Nekaj mi govori, da se je to zgodilo vama....

hm...

< Sporočilo je popravil Tippi -- 30.1.2013 11:22:28 >

Vidva nimata težav zaradi brezposelnosti. Opisane težave imata že ves čas. Glede na to, da pričakujeta 3 otroka je očitno, da ti te težave prej niso bile dovolj velike, da bi jih reševala. Ker "skutke" je jedel tudi prej. Zato ne vidim rešitve v ločitvi ampak v skupnem iskanju in prerazporejanju obveznosti.

Pa da odgovorim na vprašanje:
Prvo se morata zavedati da je situacija spremenjena. Dejstvo je, da če se tega ne bo zavedel, se bo situacija vajinih odnosov lahko spremenila še bolj - pa ne mislim na boljše.

Drugo pa se morata dogovoriti kako se bosta v tej novi situaciji prilagodila. Konkretno, korak po korak, kot si tu opisala. obdelati morata eno po eno. Ampak ne prej kot se bosta oba strinjala glede točke 1 in tudi ne isti dan. Vsak zase naj potem kakšen dan razmisli, kaj bo spremenil / prispeval v tej novo nastali situaciji.

Da se morda skušaš tudi malo vživeti v njegovo kožo in spoznati, da ga je strah, da se težko spoprijema s situacijo, ko je nepotreben in neuporaben, namesto, da bi bil glava družine, da ga zadeva verjetno paralizira.

Tudi iskanje službe ni enostava zadeva; glede na to, da je dobil odpoved, je verjetno malo izgubil samozavest, ga je strah zavrnitve na razpisih, prav tako pa se verjetno ni pripravljen zaposliti kar nekje, saj verjetno domneva, da bi v takšni službi zaradi svojega nezadovoljstva kmalu sam dal odpoved ter da bi posledično bil pritisk s tvoje strani na njega potem še večji.


Pa tudi mu verjetno paše po dolgih letih rutine, vestnosti in dolgih delovnikov privoščiti si nekaj več časa brezdelja, polnjenja baterij in čiščenja 'podstrešja'.
Ko pa bo začutil, da je pripravljen iti dalje (verjetno se bodo pred tem razmere še precej zaostrile), pa bo mu najverjetneje naredil 'klik' in bo aktivneje zaživel.



P.S.: Na nakupe 'brezzveznih' stvari pa ga morda 'sili' neka težnja, da sebi potrdi, da še vedno kolikor tolikor normalno živite ter ga takšen nakup nekako potolaži. Glede na to, da da tebi račun za plačat, pa imam občutek, da želi videti tvojo reakcijo, saj ima verjetno predstavo, da si se ti veliko bolj sposobna spoprijemati s krizno situacijo, ki ji on (še) ni dorasel;

ti pa po drugi strani sedaj reagiraš kot da bi bila njegova mama - 100-x ga nateraš narediti osnovna gospodinjska dela (ki jih do sedaj ni rabil), skregaš ga, ko naredi neumnost (zapravi denar), gnjaviš ga, naj postane odgovoren ..., on pa kot majhen prestrašen otrok dobi od tebe dovolj zavetja, da preživi iz dneva v dan





tako ali drugače si bosta morala razjasniti svoje strahove in vajina nesoglasja ter se ves čas zavedati, da se določene spremembe dogajajo zeeeeloooo počasi, četudi smo v situaciji, ko bi morali takoj odregirati drugače, kot smo vajeni


srečno!

Kar se tiče gospodinjstva je verjetno že 12 let enako, če do zdaj ni kuhal, ne vem zakaj bi po tvoje moral zdaj kar naenkrat. Da ne bo nesporazuma, po moje bi moral te stvari počet že 12 let. Brez dohodkov je mesec dni, ti bi ga pa kar iz bajte vrgla in ga pustila brez vsega na cesti kljub temu, da je pol bajte njegove. Fina zaobljuba "v dobrem in slabem"
Vsest se dol in se temeljito pogovorit, si zmetat v obraz vse, kar vaju muči. Seveda, če pa ti itak razmišljaš o ločitvi neodvisno od njegovih dohodkov (precej neodgovorno je v takšnih razmerah otroke delat) potem pa tegale zakona ne reši niti njegova sanjska služba v prihodnosti.
Brez deca pri hiši je pa hitro lahko kriza, ker takrat žensko doletijo stvari, ki za njih niti ni vedela, da obstajajo. Si morda pomislila, da je duševno strt zaradi izgube zaposlitve in da potrebuje pomoč? Ne seveda ne, ti bi samo brcnila v rit barabo leno, s katero si se še pred kratkim odločila za tretjega otroka.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 30.1.2013 11:44:29 >

Izguba službe je ena resna zagamana zadeva....že če imaš partnerjevo moralno, finančno...podporo ni kar tako...če pa gre poleg vsega za velik primanjkljaj denarja, pa sploh ni za govoriti...Žal se iz tvojih besed ne da ravno razbrati kakšen je bil partner prej...zagotovo sedajle ni terna...vendar....osebno vem da je bila zame vsaka izguba službe pogreb za mojo samopodobo....kljub višku prostega časa, kljub ne ravno finančni krizi, nisem bila ravno ne vem kako produktivna oz. na višku razpoloženja....prav zato sem si vedno hitro poiskala delo, čeprav le to ni bilo vedno najidealnejše....Če si navajen biti nekako finančno neodvisen že od rane mladosti, če si navajen da gospodinjstvo stoji po konci tudi zaradi tvojega finančnega prispevka, zna biti taka situacija res težka...
Strinjam se s tistimi, ki pravijo, da je "skutke" najverjetneje jedel že prej, pa te to ni motilo...te ljube " skutke" so nekako prispodoba tvojega nespoštovanja do njega, kar on seveda čuti....seveda imaš pravico biti jezna , razočarana...če z njim ni nič...samo najverjetneje na tak način ne boš veliko dosegla...po moje bo postal otopel, naprej počel stvari, ki jih počne in dajal videz, da mu je situacija čisto znosna....Samo skoraj ne verjamem, da se v resnici počuti tako....po moje rabi eno dozo, brco v smislu tega, da je še vedno koristen, da ne moreš brez njegove pomoči, da je dana situacija res bedna, vendar lahko iz nje potegneta najbolje in se lahko on malo bolj angažira doma in s tem razbremeni tebe...in v končni fazi, če do takrat res ne dobi službe, prevzame del porodniške nase....Daš mu skratka vedeti, da jemlješ to kot prehodno situacijo, ki se bo zagotovo končala, in da se zavedaš, da lahko jutri situacija postane obrnjena...
Verjamem, da svoje prinesejo tvoji nosečniški hormoni, ko nekako nagonsko ženske začnemo tuhtati na prihodnost, hrčkamo zadeve za dojenčka skupaj, se veselimo prihoda novega družinskega člana, ....ti pa imaš po tvoje ob sebi takega nekoristnega in apatičnega partnerja...skrbi te za prihodnost in te hkrati jezi, ker na prvi pogled njega ne.....Kaj pa če ni tako...kaj pa če njega tudi skrbi in ga vsa ta skrb rine v to brezdelje in apatičnost....
Jaz bi vzela to kot eno izmed mnogih preizkušenj v zakonu...zagotovo nista šla z možem k poroki v kurjo štalo ( nekako sem dobila občutek da sta poročena)...te preizkušnje znajo biti težke, vendar če sta dva res za skupaj postane zakon še trdnejši....Imam občutek da te on nekako sedajle potrebuje, čeprav na prve oči več pomoči rabiš ti....to pravim zaradi vseh skrbi in dela, ki ga imaš na sebi....jaz bi se poskusila potruditi, da ga zbezam ven iz te neproduktivne apatične faze...ne vem načina....pač tvojega partnerja ne poznam...jaz za svojega vem, da je najbolj produktiven, takrat, če opazi, da sama kakšni stvari nisem kos....ko res začuti, da ga rabim...dokler dajem videz da zadevo obvladam in le naskrivaj mrmram, da bi mi lahko pomagal,se velikokrat ne sili zraven...

Moja žena je pred nekaj leti ostala brez zaposlitve. Punca je bila pridna, iznajdljiva, pošiljala je prošnje na živo in mrtvo. Ja res je, samo imela je mojo totalno podporo od prve minute naprej. Če bi se namesto podpore do nje obnašal kot do izmečka (tako se avtorica teme obnaša do svojega moža) bi dobil nesamozavestno živčno razvalino. Neobremenjen in samozavesten človek dosti lažje dobi zaposlitev, kot živčna razvalina.

Že tako je prišlo do krešov in trenj. Kar naenkrat so bile moje pripombe tabu, pa so te pripombe obstajale odkar sva skupaj. Zakaj za hudiča ne poizkusiš vode za špagete, da niso potem premalo ali preveč slani, zakaj ne gledaš na uro, ko jih kuhaš, kakšno mamo v stanovanju (pripomba na vse nas in ne na njeno nedelo) in podobno. Na vse to je naenkrat reagirala burno in užaljeno. Po nekajdnevni zmedenosti sem pogruntal, da jo te pripombe bolijo, ker se čuti nekoristna. Sem prekleto pazil, da teh pripomb ni blo več, njej pa na vsakem koraku dal vedet, da je koristna, sposobna in podobno. No ko je služba prišla, so se stvari same postavile na svoje mesto.
Če ali ko bo kdaj situacija obrnjena vem, da bo mene vrglo na beton, ker sem vajen skrbet za svojo družino, tudi za njo, čeprav povečini ona skrbi zame (trije vogali pa to) in vem, da bom z njene strani dobil podporo in seveda tudi brco, ko bo to potrebno. To je za moje pojme čar zakona, ne samo metuljčki in seks.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 30.1.2013 13:21:24 >

Kalbo kapo dol

Lucyn a si se kdaj vprašala, kaj bi bilo, če bi bila situacija obratna?

Tudi nam ni lahko...2 otroka, zaposlen je samo mož...vem pa, da bi me zelo prizadelo, če bi moj imel mnenje, da se šlepam na njegovih plečih.
Ampak imam pač srečo, da ima ogromno ljubezni in razumevanja, da v teh težkih časih ni lahko najti zaposlitve, čeprav jo intenzivno iščem.

Pogovorita se!

Kalbo moram pripisat eno pripombo na tvoj post .

Vprašanje je kakšna podpora si lahko, če si sam razsut in ne dobiš nobene podpore. Potem to rata tko kot spirala gospodarske krize. Veš, da so določene poteze dolgoročno že po teoriji zelo slabe, vendar jih še vedno narediš, zato, da se v določenem trenutku vsaj malo olajšaš.

In verjetno Lucyn ravno v tej temi išče tisto podporo, ki ji bo dala moč za reševanje družinskih težav.

_____________________________

Če bi rad bil srečen, BODI!!

S tem se ne strinjam. Pričakovanje od moža da prevzame več opravil doma, da se prilagodi situaciji in določeno živilo pusti otrokoma, da pomaga noseči ženi pri gospodinjskih opravilih in na koncu tudi, da išče službo še kje drugje, kot samo tam kjer "ga veseli" ni obnašanje kot do izmečka.

Gre za normalna zdrava pričakovanja od odgovornega partnerja. Če je bilo prej za vse to 'opravičilo' da je bil v službi, morda več zaslužil oz. je opravljal kakšno drugo obveznost. je sedaj čas da se prilagodi "novi" oz. trenutni situaciji. In nič od tega ne pomeni, da ga zato ne podpira pri iskanju službe.

Tehnofil seveda, samo iz privotnega posta kar vre zaničevanje in v tem je težava, ne pa v zahtevah.

Avtorica teme ima prihranke mož nič ( a nista kupila hiše in živela v skupnosti 12 let), za moje skromne pojme so prihranki skupni, če v 12 letih teh stvari nista uštimala, ne vem zakaj je ravno zdaj problem.
Mož je prestrog z otroki, pri njem samo jokajo. Mogoče je pa ona tista, ki ji vzgoja ne gre, ne vem, samo premlevam možnosti. to, da se ne ukvarja z otroki po njeno, še ne pomeni, da ni tam za njih. Ženske in moški drugače gledamo na te stvari.
Namesto pogovora predlaga človeku brez zaposlitve brco v rit in prepustitev hiše njej, češ, da ji itak ne bo mogel plačevat preživnine in pol je znorel...ja čudno, kdo pa nebi?
Ne rečem, dedec rabi brco v rit, da se strezne in prime za kuhalnico, če že ne drugega, samo na takle način in s takim zaničevanjem ne bo šlo tole nikamor.

< Sporočilo je popravil kalbo -- 30.1.2013 14:07:15 >

Jaz jo pa razumem. Težko je če si doma za vse, od skrbi za otroke, gospodinjstva, pa še noseč in na bolniški. Mož ki je doma pa ne pomaga prav nič. Glede na to da črpajo prihranke, pričakujejo otroka, žal ni čas za izbiranje službe. Prijaviš se na vse kar je razpisano in na vse kar ni.
Tudi moj mož je ostal brez službe pa jo je imel 3 mesece pa bo zdaj spet brez. Hudo mi je da ga ne morem 100% podpirat pri njegovi izbiri iskanja, ampak naj najde službo, pa naj bo to kar koli, pa tudi če mu ne diši, samo da bo imel določenega datuma nekaj €€€ na računu. On pa naj med delom kar išče in izbira boljšo službo.
Pogovorita se glede situacije in upam, da najdeta skupno rešitev. Tako kot on potrebuje tebe, potrebuješ tudi ti njega.

Hvala vsem za mnenje. Strinjam se s tistimi, ki pravite, da naj bi bila skupaj tako v dobrem kot slabem. Strinjam se, da brezposelen partner potrebuje vso podporo. Vendar... Jaz možu nisem nikoli očitala, da nima službe, ne sedaj, ne pred leti ko je bil v isti situaciji. Razumem da so težki časi in kot sem omenila mu brezposelnost sploh ne zamerim. Od vedno sem imela boljšo plačo kot on, od vedno sem več prispevala v družinski proračun in to se mi ne zdi nič narobe. Ja, noro sem ga ljubila in tudi zato se mi ni zdelo nič narobe, da pri gospodinjskih opravilih bolj malo sodeluje, saj smo prej živeli v majhni garsonijeri, bila sva še sama oziroma z enim otrokom in zato ni bilo veliko dela. Sedaj pa živimo v hiši, ki je avtomatsko potegnila za sabo več dela (čiščenje dveh kopalnic in enega wcja, medtem ko smo prej imeli le manjšo kopalnico...) in poleg tega nas je vedno več (več pranja, likanja....). V teh letih odkar smo v hiši sem jaz prevzela večino gospodinjsih opravil, on pa je opravljal ostala hišna dela (pleskanje,...). Vendar kot sem omenila, sedaj sem na bolniški, potrebujem počitek. Želim si, da bi mi pomagal pri gospodinjih opravilih, ker sama enostavno vsega ne zmorem več. Od njega nisem nikoli zahtevala, da več dela kot prej, ampak sem želela, da mi priskoči na pomoč pri gospodinjskih opravilih. Od tukaj izhaja moja jeza do njega, medtem ko jaz kuham, likam,... on večinoma sedi za računalnikom ali gleda TV. To se mi ne zdi prav! Kar se tiče vzgoje otrok imava na žalost različne poglede. Vem da nisem idelana mami, vendar se trudim po svojih močeh. Od vedno sva si želela dva otoka, punčka, ki je sedaj na poti je sad najine ljubezni, pa čeprav se je zgodila nepričakovano. Skupaj sva se odločila, da jo obdrživa. Da bi pa v službo šla že po treh mesecih porodniške mi na kraj pameti ne pride. Kako pa naj jo potem dojim (v službo se vozim skoraj 40 minut)?
Ja, skupaj sva že 12 let. Seveda je bilo v zakonu tudi nekaj padcev (teh ni bilo malo, sploh v zadnji letih), ki pa so jim vedno sledili vzponi. En tak padec preživljamo sedaj. Na žalost je mož po karakterju tak, da malo govori o svojih čustvih, zelo nerad se pogovarja o težavah, raje se obrne in gre stran. Tudi terapevta sem mu že predlagala, a se ne strinja, saj je mnenja, da morava najine stvari midva reševati ne pa tujci. Jaz mislim, da razumem njegovo stisko ker je brezposeln, in poudarjam, tega mu nisem nikoli očitala. Zdi se mi pa da on razume mojo stisko. Zaradi finančnih težav in tudi zaradi težke nosečnosti. Joj, kolikokrat sem krvavela in se bala, da bom izgubila najino pikico... Zato od njega pričakujem, da se prilagodi trenutni situaciji in zaživi malo drugače. Da popazi na vsak evro, ko gre v trgovino in da mi pomaga pri gospodinjskih opravilih. Da se je pripravljen tudi čemu odreči (skutke) dokler nam zopet ne posije sonček. Da začasno odstopi od svojih idealov in osebnih želja in dokler ne najde svoje sanjske službe prime tudi za druga dela. Mar res pričakujem preveč?
Kar se tiče predloga o ločitvi si v dnu srca tega ne želim, to sem mu predlagala povsem iz obupa. Zato sem vas prosila za vaše mnenje. Ker se res počutim kot v labirintu in ne vidim ven izhoda... Še enkrat hvala vsem, ki ste me brali in mi svetovali.

Očitno je preveč nosečniških hormonov in premalo logike.

Kako sta lahko vzgojila dva čudovita otroka v isti sapi, ko on te vzgoje sploh ni sposoben? Ali kaj pomeni stavek, dao vzgoji sploh ne govorim?

In, 12 let je bil sposoben skrbeti za tebe in dva otroka, kupiti in financirati hišo, zdaj pa ni sposoben nič več? Ma ne vem, kako si sploh zdržala tako dolgo ob takem nesposobnežu.

Ma punca, ohladi se, svet se ni ustavil, če si ti noseča in mož en mesec brez dohodkov.

Predpostavka pa je, da se začneta vzajemno spoštovati. Več spoštovanja običajno prinese tudi več čutenja partnerja.

Najlažje je spakirat kufre, ampak kot vidiš, je to znak obupa in ne poguma ali razuma.