Nikoli ne bova pozabila letošnjega začetka decembra, ko se nama je dobesedno sesul svet. Devet mesecev smo se veselili in komaj čakali, da priveka na svet naš novi član družine. Nosečnost je potekala brez kakršnihkoli velikih zapletov in zdravniki so napovedovali, da se bo otrok rodil verjetno po roku.
Na predviden dan poroda sva se odpravila na pregled, nič hudega sluteč. Otroka sem čutila še zjutraj pred pregledom in sem trenutno mirnost pripisovala spanju otroka. Toda kmalu se je izkazalo, da sem se pošteno zmotila. Ultrazvok je pokazal, da je otroku prenehal biti srček. Nisva mogla verjeti, da je to mogoče, še vedno je v nama živelo upanje, da se zgodi čudež. Zdravnik je predlagal čimprejšnje sprožitev poroda. Zdravstveno osebje se je do nas vedlo zelo strokovno in preudarno in to je bila za naju svetla luč v temnem predoru. Vsaj vedela sva, da sem sedaj jaz v dobrih rokah in se vsi trudijo, da jo jaz odnesem brez fizičnih posledic. Cel porodni oddelek nama je stal ob strani, z nami točil solze, dajal vzpodbudo, očitno je bilo, da ni ob temu dogodku nihče ostal ravnodušen.
Verjetno je bilo za vsako žensko, ki je že kdaj rodila porod kar boleča preizkušnja, vendar bolečina izzveni s prvim jokom novorojenčka in neizmerno sreča, ki jo starša čutita ob otroku. Ko pa ti povejo, že prej kot se porod začne, da je dete v tebi mrtvo, pa občutiš samo praznino, vse se ti zdi zaman. Takrat tako grozno potrebuješ neko vzpodbudno besedo, stisk roke in objem, da veš da moraš vzdržati, ker ti nekdo stoji ob strani in da se moraš boriti zase, ker te v življenju zelo potrebujejo tudi najbližji.
Verjetno lahko resnično razume kako huda je za starše bolečina ob izgubi lastnega otroka samo tisti, ki je to občutil na lastni koži. Tudi dnevi, ko sva jih prebila po porodu v porodnišnici, so bili s strani zdravnikov in medicinskega osebja res vredni same pohvale, saj nobenemu ni bilo odveč nameniti dobro besedo in čas za pogovor, svetovati kako živeti sedaj naprej, kako prebroditi izgubo. Resnično so vsi poskrbeli, da nama je bilo to trpljenje čim bolj olajšano, da bi za nas čimprej posijal spet žarek upanja v življenje.
Še enkrat iskrena hvala vsemu osebju v porodnišnici Postojna, ki ste nam ob tej tragediji stali ob strani, za nas boste za vedno ostali v dobri luči in deležni vse pohvale. Upava, da vam bova lahko kdaj povrnila v kakšni drugi obliki. HVALA!!!
< Sporočilo je popravil Flavia RR -- 8.2.2011 17:21:30 >
