...kako ste "vašim" otročkom v razredu, v skupini povedale in razložile, da pričakujete dojenčka?

Jaz sem kar do 4 meseca bila "modro tiho" . Potem pa mi je trebušček začel rasti in odločila sem se, da jim nekega zimskega jutra razložim, da bom dobila dojenčka. Otrokom ne moreš to kar naravnost reč...počasi in previdno ter skrivnostno sem jih zbrala na preprogi. Rekla sem jim, da imam za njih eno majčkeno skrivnost, ki pa mora biti samo naša in jo moramo čuvati, da ostane samo v našem razredu.  To sem seveda rekla samo zato, da bi bila napetost in pričakovanje še večje.  Saj veste, kakšni so šestletniki  
Enega od učencev sem še enkrat poslala preverit, če so vrata učilnice zaprta, da res skrivnost ne bo ušla ven
In potem so vsi z napetimi ušesi in učki čakali, kaj jim bom povedala. Povedala sem jim, da bom takrat, ko bodo oni končali prvi razred rodila čisto pravega majhnega dojenčka, ki je zankrat še varno spravljen v mojem trebuščku. Zdaj je še majhen in pridno papa, da bo zrasel in prišel na ta svet tako, kot so prišli oni. Otročkom so se navdušeno iskrile oči in vsi so zaploskali in zakričali: "Jeeeeeeeee!" Natoi so se zagledali v moj trenušček in prvi komentar je bil: "Ja kje ga pa imaš, saj imaš čist normalne hlače oblečene!"  
Nato so sledili še drugi komentarji. Fantje so seveda navijali za fanta, punce za punčko.
NAjbolj prisrčen komentar učenke pa je bil: "Ja Kristina, zdaj se boš pa moral postrič, ker imajo mamice kratke lase!"

In da ne boste mislili, da je naša skrivnost kam odšla. Čuvali so jo cele tri dni, nato pa so bile govorilne ure. Si lahko predstavljate, kako so me mamice previdno spraševale in čestitale za naraščaj.

Prisrčno, a ne?

Ja Kristina, mene nekaj podobnega še čaka v drugem razredu, torej pri sedemletnikih.

Joj! Ful prisrcno.  Jaztud poučujem prvi razred in se ne vem, kako naj jim povem. Zapustila jih bom namreč v začetkumarca. Pa me niti ne skrbi za tamale, ker vem da bodo noro veseli. Bolj me skrbi zaradi staršev. No ja, bo že nekako.

Uživajte, pa čeprav je tak dan.

Moji otroci so slišali od staršev, ker sem zanosila proti koncu šolskega leta in sem v bistvu bila na morju ko je cela Vuzenica (iz)vedela, da sem . Najbolj mi je bilo srčakono, ko smo šli na sprehod in me je ena punčka vprašala, če ima moj dojenček dudo v trebuhu. Pa vseskozi me je spraševala, če spi. Potem pa je prišla na idejo, da bodo tudi oni dobili dojenčka in res sedaj bosta z mojim Aleksom sošolca.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Oooo, kako luštno. Še nekaj, Kristina. Sem gledala tvoj slike in moram reči, da je mali ravno v stadiju, ko so res samo še pojest. Super slikice.

Kristina, tudi jaz sem jim povedala, da imam eno skrivnost, ampak da jim je še ne morem povedat kar takoj, za kaj se gre. To so bili že malo večji otroci, stari 9 let. Potem sem jih pustila v pričakovanju nekaj dni, da so me vsak dan hodili spraševat, kaj je moja skrivnost.

Malo pred božičem sem jim povedala, da bom dobila dojenčka. Otroci so bili navdušeni. Ker sem vedela, da bom imela pri SND uro o tem, kako rastejo otroci, smo se pogovarjali, kako otroci rastejo v trebuščku. Spraševali so me, kako je velik (takrat je bil 5 cm) in to hitro izmerli na ravnilu. Potem so ne vsak dan spraševali, če je že kaj zrastel... Na žalost tega razreda nisem imela več dolgo po tistem, ker sem imela rizično nosečnost.

So pa bili naslednje leto toliko bolj veseli, ko sem jim prinesla Davida pokazat.