Sori, ampak jaz je že ne bi pustila same z otrokom. NIKOLI!!!!

Sicer ti pa svetujem, da kontaktiraš kakega psihiatra. Po moje vejo kako se obnašati do takih ljudi, ki hočejo narediti samomor oziroma s tem grozijo, pa tudi njej bi lahko pomagal. Ženska mora imeti velike probleme. Samomora pa res ne greš delat za hec, ane?

ufffff!! moja mama ima tako prijateljico, ki kar neprej dela "samomore". tudi vpričo vnučka!!   očitno tvoja ni osamljen primer.

je možno, da bi tvoja tašča rada pritegnila pozornost?  če bi si zares želela umreti, bi se sigurno potrudila, da ji uspe. če pa ji že ne bi uspelo pa bi bila tiho in ne bi poskusa nikomur omenjala!!!
res je, da je veliko ljudi, ki imajo resne težave z depresijo,ki lahko privede do samomorilnih misli, a veliko je tudi takih, ki na vsak način hočejo  pritegniti pozornost in mogoče na tak način nekoga prikleniti nase!  
mislim, da je nepotrebno se spraševat, ali je tvoja tašča resno mislila, ali ne. dejstvo je, da ni ogrožala le svojega življenja, ampak tudi otrokovo. to pa je nedopustno!! najbolje bi bilo, da pokličeš psihiatrično ustanovo že zdaj in jih prosiš za pomoč.  le tam bodo lahko ugotovili kako resno oz. ali sploh je resno njeno stanje. nikakor je ne puščaj same z otrokom. to verjetno tudi sama veš

veliko sreče ti želim!  

< Sporočilo je popravil suska -- 12.12.2005 18:45:25 >

Seveda ji ne moreš zaupati otroka! Samo poglej še z druge strani, men se zdi da maš kr mal preveč strog nastop do tega, je pa res da ne poznam situacije. Sam vseen, ženska mora met hude psihične težave, da gre kaj takega počet.
Samo zavedati se moraš, da se depresija prav tako bolezen, kot vsaka druga, ki jo je treeba zdraviti! Če bi mela ženska npr. diabetes, tud ne bi menda rekla, da ti gre zarad tega na živce?! Razumeš point?

Uboga gospa.

Hm no dejstvo je,da ji otroka niti pod razno ne bi zaupala...nikoli...bi ji pa pomagala pri iskanju strokovne pomoci in kolikor bi se dalo pomagala pri zdravljenju...ocitno ima resen problem in pomoje je skrajni cas, da se ga zacne resevati iz bistva...namesto,da se jezis raje usmeri vso tisto energijo v pomoc...vsi smo konec koncev le ljudje...

Ali čuti kronično pomanjkanje pozornosti ali pa je enostavno samomorilsko nagnjena.  V vsakem primeru rabi psihiatra.

Pa otroka nikar ne puščaj samega z njo. Žal.

Lepo, da jo vsaj vidva razumeta in poskušata pomagati.

glede na lastne izkušnje (pa niti slučajno nisem jaz probala narediti samomora) ti svetujem, da z možem tašči stojita ob strani in jo čimprej peljeta k zdravniku. ker enkrat pa bo to res storila.

draga moja. tašča samo kliče na pomoč. sicer ne na tak način, kot ga ti pričakuješ, ampak kliče. verjemi. zato razmisli, če je pravično do nje, da si stroga in jo obsojaš. daj najprej pomagaj. ponudi ji roko v pomoč. kajti po tem hrepeni. pa ne zato, da bi te vezala nase, ampak zato, ker ne ve, kako naj se reši iz situacije.

razmisli in da ti ne bo kdaj žal.


_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Kolikor sem te razumela, je tašča že dolga leta alkoholičarka in 'tabletomanka'.
Če se do zdaj ni zdravila oz. ni zbrala volje za to oz. je bilo morebitno zdravljenje neuspešno, potem s tem verjetno ne bo nič.
Dokazano je, da droge in alkohol povzročijo hitrejše 'odmiranje možganov'...torej, tvoja tašča ima 'bolne' možgane, premalo pozornosti (takim je včasih vsa možna pozornost na svetu premalo, ker se še vedno čutijo zapuščene, zavržene..).
Tvoja tašča je mentalno bolna.
Največ ji boš pomagala, če boš z njo prijazna, nikar je ne zmerjaj. Ima preveč problemom sama s sabo in to razume, kot da je nihče ne mara in kot da ni vredno živeti. Na kratko: pozornost, prijaznost, nobenih očitkov, če bi rada pomagala.
Otroka pa zaupaj v varstvo komu drugemu.
Srečno

Zalostno je, da bosta na koncu vidva nastradala in vajin otrok. Obicajno take razvajene tasce razdrejo zakon. Najprej se ugotovi, da reve nimajo kam jet, se jih seveda preseli k sinkotu po moznosti edinkotu (ce pa ni edinec, grem stavit, da je brat/sestra noce vzeti k sebi) in potem najedanje, dokler ne razpade zakon.
Jaz bi jo dala v dom. Vse prevec sem ze slisala zgodbic, ko tasce unicijo zivljenja mladih normalnih zdravih druzin. Skoda vaju in otroka!

P.S.
Socutje je v redu do neke mere, ko pa se zacnejo take scene je pa res zadost, saj nista vidva na tem svetu zato, da se bosta 24/7 ukvarjala s tasco in njenimi problemi, ki so po moje samo navidezni.

Mislim,da je potrebna pomoči.Stojta ji ob strani,saj je konec koncev vseeno moževa mama.Vem,da je težko.Sem imela podobne težave s taščo,pa se je rešilo.Samomorov sicer ni delala,je pa padala v depresije brez konca in kraja.Zdravljenje in terapija je pomagala.Zdaj je skoraj čisto drug človek.
Saj ne pravim,da jo ujčkajte,samo poiščite ji potrebno pomoč.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Zakaj se pa toliko ne mara, pa zakaj se tako zelo sama sebi smisli? A je tudi sicer depresivna? Zihr si vse sorte nesmislov v glavi vrti kar naprej, saj drugega ne more biti. Kako pa z njo živet....nimam pojma, ampak prav gotovo tudi vama ni lahko.

Nikoli ne puščaj otroka samega z njo in poiščita ji pomoč.

_____________________________

Letos pa bo!

1. k psihiatru noče, ga po njenem ne potrebuje ( in če bolnik k njim noče, ga ne sprejmejo- odgovor sestre pri psihiatru, ki sem jo klicala za pomoč)
2.res je hothien, ampak, zakaj se hvali s tem in ti mimogrede še prizna, da točno ve, koliko tablet mora pojesti, da ne bo umrla
3. tanikaa, kako ji pomagat, če pomoč zavrača. Vse karkoli se ji godi, smo takoali tako vsega drugi krivi. Ni je stvari na svetu, za katero bi krivila sebe, in če ji poveš, da je nekaj 8ko imaš dokaz) njena krivda, pa bo že poskrbela in našla 100 razlogov, zakaj spet ni ona kriva, da je tako in tako, kljub dokazu
4.saj v tem je težava ona ni niti slučajno depresivna. Kot prvo ima preveč časa za razmišljat in vsaka govorica, ki jo sliši jo obrne v slabo. A ve verjamete vsemu, kar slišite pri poročilih- ne boste verjele ona verjame. Sem jo hotela vključiti v različne upokojenske skupine- navdušena je samo prvi dan, ko bi pa mogla iti tja pa noče..... Kako naj ji uredim družbo, da se bo zamotila.
5. Drugače sploh ni slaba- kuha, čisti, lika, ampak te tabletomanije in vsakdanje najedanje, kako je ona uboga naju pa ubijajo. Hvala, da ste mi vsaj svetovale, bova pa z možem tako ali tako poskušala še iskati
različne variante za pomoč.

Kaj ko bi svojega osebnega zdravnika vpašala, kako je s temi zadevami? Kaj lahko naredita vidva, kako lahko ukrepajo zdravniki, kako jo sploh pripravit k temu, da mogoče le rabi pomoč? Ali pa da bi kontaktirali kakšno skupino za samopomoč (npr. pri kakšnem SOS telefonu), ki imajo izkušnje in bi npr. prišli k vam na obisk?
Očitno ima hude težave, čeprav pravi, da psihiatra ne rabi. Ni normalno, da človek išče pomoč na tak način, kot ga ona.
Meni njeno obnašanje čisto kaže depresijo, čerpav se tebi to mogoče ne zdi. Depresija je zelo zahrbtna bolezen in ni nujno, da se kaže z očitnimi znaki.

Imela sem sošolca, ki je bil navzven vedno družaben, pripravljen za zabavo, nasploh deloval je kot najbolj srečen človek na svetu. Potem se je ustrelil in smo se vsi spraševali, kako da nismo opazili ničesar. Očitno je bilo nekaj hudo narobe, mi pa nismo opazili. Žal.

Jaz pa mislim, da tvoja tašča potrebuje pomoč najbližjih sorodnikov in pa seveda tudi zdravnika psihiatra. Tvoja tašča ima očitno hude težave, saj samomora ne delaš kar tako in je ponavadi posledica hude psihične stiske, čeprav se tebi njena stiska ne zdi tako huda. In ponavadi se takšne duševne  stiske pojavijo ravno v prazničnih dneh, saj se takrat zgodi tudi največ samomorov. Zato bi bilo lepo od tebe in moža, da bi z njo odkrito spregovorila in ustvarila z njo pozitiven odnos, ter jo sprejela z vsemi napakami in pomanjkljivostmi. Čeprav vem, da se ti je težko zraven dojenčka, ukvarjati še z taščo. Mislim, da tudi tvoja tašča ni tako zlobna, da si nebi zaslužila pomoči. Lp  

Velja kot opozorilo: Tudi moja teta je nekaj let nazaj večkrat poskusno delala samomor, pa ji ni nihče verjel. Na koncu ga je tudi naredila. ŠOK, za vse, ki ji nismo verjeli, da ji je zares težko, poskušala nam je povedati, kako ji je. Zato jemlji taščine poskuse čisto zares, z njimi vam skuša dopovedati, da ji je hudo in je nujno potreban strokovne pomoči. PROSIM, pomagajta ji, da ne bosta kdaj priča kakšnim pretresljivim dogodkom., kot smo bili mi. Nikar ne dovoli tega! Mi grejo kar mravljinci gor, ko se spomnim, kaj je njena ožja družina doživljala takrat in s kašnim samoobtoževanjem se srečuje še danes, pa je tega že skoraj sedem let.

...tudi osebni zdravnik jo lahko poslje na zdravljenje...

Anonimna, sej te po eni strani razumem, samo zavedaj se, da ni nujno, da tašča ne bo naredila samomora. Moja stara mama je celo življenje grozila s samomorom, na koncu dga je tudi naredila. Bila je depresivna in kljub temu, da se je zdravila, je končala tako.  Pa verjemi mi, da je to neki groznega.  
Tudi če pomoč zavrača, se pa vidva obrnita na njenega osebnega zdravnika, da ji da napotnico za psihiatra, se ni mus, da tašča ve, da sta to vidva zrihtala.

ok...sem vprašala kolegico, ki je psihologinja kako je s hospitalizacijo "samomorilcev" pri nas. najprej mi je rekla, da se s tem ukvarjajo psihiatri in ne psihologi( a ni to isto? )   in da za VSAK poskus samomora, morajo človeka sprejeti v bolnišnico. bolinišnica ima pravico pridržati ( in ga tudi mora) vsakega človeka, ki zaradi duševne nastabilnosti na kakršenkoli način ogroža svoje življenje ali življene drugih!  takih pacientov sploh ne sprašujejo, ali se strinjajo z zdravljenjem dokler se ne ugotovi stabilnost(dokler se samomorilske misli ne poležejo)

lep pozdrav 

 Kratkoročna depresija vedno izvira iz smiljenja samemu sebi.
Tista depresija, ki pa traja dlje časa, pa izvira iz množice stresov, katerim človek ne vidi izhoda, rešitve. Mislim problemom, ki ga obdajajo, človek ne vidi rešitve. Depresija je oblika prilagoditve tem stresom. Človek postane bolj otopel, ne čuti več toliko ne sreče, ne bolečine, kar tava v tri dni in se izgublja v čudnih mislih. Telo se odzove tudi z izločanjem premajhnih količin enega od hormonov. Psihiatrija pomaga na tak način, da te zafiksa s tableti. Vendar nekateri ljudje teh zdravil ne prenesejo. Postanejo itak vsi odvisni od njih, potem pa se jih ne morejo nikoli odvadit. Pod vplivom zdravil so ti ljudje še bolj brezvoljni, premikajo se slow motion, odsotni so psihično skoraj ves čas, vse življenje izgine iz njih, nikoli več ne srečaš pristnega smeha...... Skratka, psihiatrija ne zna zdraviti, razen v toliko, da se ta človek ravno ne ubije fizično. Ampak psihično so ga do konca ubili, kolikor je še bilo v njem življenja.
Jaz mislim, da je psiholog boljša rešitev. Pa ugotovitev, kje je sploh problem, zakaj se ne počuti srečno, kaj melje v glavi....