Saša 27!
Prosila sta za posvojitev. Čakata že verjetno nekaj let. Čeprav bi nekdo morda rekel, pa saj sta imela dovolj časa za premisliti takšna in drugačna vprašanja, verjetno potem, ko se zares zgodi, ostane še 1000 in 1 vprašanje. Pa vendarle...... Odločila sta se. Prosila in dobila. Ali je res toliko važno, koliko je otrok star? Vprašajta se, ali želita otroka, ali le dojenčka in crklanje. Kajti tudi dojenček nekoč zraste. Morda je potrebnih manj prilagajanj, pa vendarle tudi večji otroci še kako čutijo, da jim nekdo (v tem primeru vidva) pomaga in jim želi dobro. In je hvaležen. In vzljubi. In - pomislita - čez nekaj let hvaležne in ljubeče oči otroka, ki se vama bo zazrl v oči.
Pa tudi - saj niti še ne vesta, ne kdo je, ne koliko je star!!!!! Mislim, da je možnost, da si najprej rejnik, bolj posledica tega, da želijo preprečiti primere, ko morda pari ne bi sprejeli otroka in bi ta potem vse življenje rastel v neprijaz nem okolju.... Mislim, da je taka vrianta bolj "soft" - lažji je prehod za obe strani. In preprečuje tisti strogi ultimat: zdaj ali nikoli.
Zato mislim, da vsekakor pojdita na razgovor, povprašajta o vsem, kar vaju mori ali pade na misel. Brez zadržkov. Pravico imata vedeti vse - svoje prvice in dolžnosti. In sigurno obstaja tudi nek čas za premislek. Saj te ne morejo kar postaviti ob zid, da se odločiš še tisto minuto. Po tem, k bosta imela vse informacije, se pa odločita: glede na svoje notranje občutke, želje, hrepenenja, pa tudi glede na vajine realne možnosti, spočeti lastnega otroka. Poglejta tudi z vidika, kaj bo za vju pomenilo, če vama enkrat vseeno uspe naravno zanosit? Kaj bo to pomenilo za posvojenca? Premislita tudi, kdaj bosta naslednjič imela takšno priložnost? Morda čez 5 let?
Res, težka odločitev, vendar mislim, da sta se vseeno odločila že takrat, ko sta na socialni oddala vlogo za posvojitev........
Srečno vsem trem!
LP, Špelka
_____________________________
Kaja: 18.11.2007
Neca: 1.7.2010