Danes sem imela z mojo prijateljico eno hudo debato. Pred kratkim jo je fant zapustil zaradi druge in ona ima zdaj to fiksno idejo, da ga bo vedno ljubila in nikoli več ne bo nobenga dobila. Sem jo hotela potolažit, in ji povedala svojo zgodbo,da sem tudi jaz ostala sama, ker si je moj privoščil ljubico in se zaljubil. In hočem ji povedat, da je le tako bilo možno, da sem spoznala svojega sedanjega partnerja, ki ga ljubim. A ni tako? Če bi ostala z njim, itak ne bi bila srečna in ne bi imela možnosti spoznat svojo pravo ljubezen. Ona pa joka za njim in joka...prav bolano se mi zdi. Saj vem, da ji je hudo,vendar se mi zdi, da je boljše tko kot je zdaj. Kaj pravite ve?

Brez veze ji zdaj to dopovedovat, ona je kot en mlad teliček, ki rine z glavo v steno. Vsak se "odljubi", po dveh letih človek "pozabi" izgubio bližnje osebe oz. srce ne boli več. Zdaj se zdi dve leti ogromno, ampak vsak dan je bolje. Postopoma. Tako to je, znanstveno dokazano. In praktično, osebno. Meni naj verjame, jaz sem v življenju doživela že vse živo. No, pa ti tudi, kot praviš.

Jaz sem tudi trdila da ne bom nikoli več nikogar ljubila po tem, ko me je pustil moj prvi resni fant (skupaj sva bila dve leti). Za njim sem jokala skoraj tri leta, potem pa je prišel moj in sedaj imava tri krasne otročke.
Jaz pravim vsaka stvar je za nekaj dobra in je že usojeno tako kot mora biti.

Jaz ji to seveda lahko takoj potrdim, pa ne enkkrat temveč večkrat se mi je to zgodilo, da sem mislila, da je tisti moški edini. Pa kot si napisala, sem danes sama sebi ali pa tudi bivšemu hvaležna, da sem narobe mislila, ker sem našla TA PRAVEGA. Vendar šele pri 35 letih. Pa kaj.
Naj se tvoja prijateljica ćimprej skulira, vidve pa ne diskutirajta tako "hudo", ker se o takšnem tipu ne splača.
Lepo jo pozdravi in

Dokler je punca takega mnenja ji nima smisla kaj dopovedovat,ko se bo malo ohladila pa le spet poskusi.

Ej pomoje ji nima smisla dopovedovati.....naj mine nekja dni, naj ga objokuje in govori da ga bo večno ljubila...ti samo bodi tam zraven nje in ko pride pravi trenutek, ko ga bo samo za sekundo nehala kovati med zvezde, zgrabi priložnost in počasi najprej z kako pripombo poskušaj spremeniti njeno mišljenje.

Čas bo naredil svojo..rabi nekaj časa, da preboli, tako je- nekaj časa jo pusti pri miru, bo bolje.

ja, čas naredi svoje. to kar ji ti zdaj govoriš, je čisto brezveze, ker te ne posluša. to je sigurno in se ji noro zdi, kaj ji sploh govoriš. na sebi vem, da sem zeeeeloooooo dooooolgoooo rabla, da sem se sploh lahko pogovarjala s kakim dedcem, kaj šele, da bi šla z njim na kako pijačo. meni je pač tako zelo prizadelo po 10.letih veze. takrat sem preklela vse dedce, kar jih je na tem svetu, ampak danes - sem mu zelo hvaležna, da ga je sral, ker drugače sploh ne bi vedela, da obstajajo tako zlati dedci, kot je moj mož. zdaj šele vem kaj je življenje, pa tudi vse, kar so bile včasih le sanje, se mi uresničuje - mož, družina, otrok, hiša...

saj bo, brez skrbi, eni rabijo malo pavze, drugi več, ampak slej ko prej bo videla, da je tako zanjo še najbolje.

preverjeno: vsak dobi kar si zasluži in ona bo sigurno dobila boljše, kot je imela.

Cas naredi vedno svoje...in po tem bo posijal soncek in spoznala bo nekoga, s katerim bo srecna...tud sama sem mislila,da bo taki izkusnji ne bom sposobna sploh imet nekoga rada..pa vendar vse se obrne in dones se najsrecnejse bitje na tem planetu

V trenutku, ko ti je najbolj hudo, ti lahko vsi razlagajo, kako čas cel rane in kako bo prišel 'nekdo' in da te tako ali tako ni bil vreden,... Iz svojih izkušenj lahko povem, da je tako razmišljanje sicer čisto pravilno, ampak meni se je zdelo popolnoma brez smisla, da mi nekdo razlaga nekaj o prihodnosti in o tem, da bo vse veliko lepše,... Če se ti podre svet, potem potrebuješ samo nekoga, ki te posluša (pa čepav govoriš največje neumnosti) in te skuša razumeti. That's what friends are for...

Tudi jaz se strinjam z arielco. Je živa resnica in to lahko prav tako potrdim iz lastnih izkušenj.

Mila31 lahko pa svoji prijateljici poveš še tole, če si bo želela bivšega nazaj: da razbitega jajca ne moreš nikoli več sestaviti (nikoli več ne bo tako kot je bilo).
Naj malo razmisli ali si v bistvu sploh želi takšno življenje .

No da se pa ne bo našel nekdo ki me bo napadel pa naj samo rečem da tako jaz gledam na te stvari (poznam pare ki so spet prišli nazaj skupaj - ne vem pa kako so srečno - vse skupaj je potem samo še "fasada")!

Itak da je možn, sam cajt rab, da bolečina zgine.

Mislim enako kot arielca.
Je pa res, da nekdo rabi več drugi manj časa,da odpre oči in začuti,kaj je najbolje zanj.
Jaz sem rabila leto in pol,po dvemesečni romanci.Mogoče bi prišla skozi z manj,a ko moraš enkrat delati zaključke sam je stvari težko videti objektivno.In to se mi zdi največji problem.
Ko je človek prizadet razmišlja v tisoč in eno smer,ki največkrat želi nazaj.Ko preteče nekaj časa in je dejansko jasno,da povratka ne bo se razmišljanje spremeni.
Nekaterim po tednu,mesecu,nekaterim po letu ali dveh.
A do tega pride.
Ampak res...sedaj je o tem brez veze,kajti čustev je preveč in razuma bistveno premalo.

Palčica

VEDNO, ko sem bila zaljubljena, sem bila prepričana, da se nikoli več ne bom mogla v nikogar zaljubit, da je mojega ljubezensekga življenja konec, da je moje življenje prazno in se spraševala, kaj bom sploh počela naslednjih +/-60 let na svetu. Itak, da vse mine, včasih prej, drugič kasneje. Ampak trenutno ji tega ne boš mogla dopovedat.

Verjetno ta prijateljica seveda krivi, da če nje ne bi spoznal, potem bi onedva še vedno bila skupaj.
Očitno se je njuna ljubezen ohladila in če je on sedaj srečen, potem brez veze nekaj gradove v oblakih z njim gradit, če vidiš, da je on pa nadaljeval svoje življenje.
Jaz sem samo enkrat pogrela staro ljubezen, pa je ne bom nikoli več, ker ko enkrat umre, umre za vedno. Nima smisla.
Življenje gre dalje in če se ne bo s tem sprijaznila, bo šlo vse mimo nje.

Imam tudi prijateljico, ki misli, da bo stara "devica" in da je ne bo nihce vec povohal, ce ne bo s svojim sedanjim..
Najbolje bo, da jo peljes med ljudi, da spoznava nove - morda pa naleti na nekoga, ki ji bo vsec, pa bo konec travmatiziranja

Če ti prijateljica res veliko pomeni, potem ji pač razloži, da je to, da žaluje za izgubljeno "ljubeznijo" zgolj faza, preko katere je pač potrebno iti. Pravijo, da se ljubezen preboli v največ pol tako dolgem obdobju, kolikor je sama trajala (če sta bila npr. skupaj 2 leti, potem ga bo prebolevala 1 leto). Vse smo že to dale skozi, pa smo potem na koncu ugotovile, da če ne bi bilo tako, pač danes ne bi imele naših , a ne?

Pozdravček!

Been there, done that - in to verjetno mi vsi, ki tu debatiramo. Po moje s temi stavki ljudje bolj opozarjajo nase in na bolečino ob izgubi kot pa kaj drugega. Globoko v sebi najbrž tudi sama ve da to ni tako, a res je - zdaj pač potrebuje prijatelja, "a shoulder to cry on". Prepričevati najverjetneje nima smisla. Stoj ji ob strani zdaj in deli ponovno veselje z njo ko se bo vnovič zaljubila.