v naši familiji je kar naprej fajt, moji možgani pa non stop v precepu. kako vi odreagiate v primeru (otroka stara 3 in 5):

1. ko se en otrok najde recimo 2 avtomobilčka, ki ju je imel pred tem drugi, potem pa pride ta drugi in hoče avtomobilčka kao nazaj čeprav jih je prej pustil tam? in tuli mooooje daj nazaj! in vleče iz rok! prvi seveda ne popusti. ALI:
a. rečete sama se zmenta
b. rečete dej tadrugmu nazaj, ker se je on prej igral
c. rečete drugemu daj mir, tu si jih pustil, zdaj se prvi igra z njimi
d. rečete vsak naj ima enega
e. rečete oba bom vzel jaz pa ne bo imel noben nobenega


2. en otrok ima 2 avtomobilčka, pride drugi in reče daj mi en avtomobilček. pa prvi neeee ne dam, moje! pa drugi daj nooo in začne vlečt iz rok! prvi seveda noče dat in je tulenje do platfona
a. rečete sama se zmenta
b. rečete treba je delit dej prosim en avtoček drugemu
c. rečete drugemu, če prvi reče ne je ne in to je njegova pravica
d. rečete. oba bom vzel jaz pa noben ne bo imel nobenega!


< Sporočilo je popravil Eja RR -- 18.6.2009 8:49:36 >

No mojadva že dolgo nista več toliko stara, samo vseeno, tudi jaz sem imela te probleme, pa še iste razlike sta moja , no bilo je marsikaj....po teh tvojih možnostih sem pa tako reagirala:
če bi rekla naj se sama zmenta, bi bilo , al kej krvavo, strgano ali pa bi mi mali bobenček odpovedal..
pri prvem primeru...bi danes reagirala, za nazaj se vsega ne spomnim , naj vsak vzame svojega..sej sta 2 porkafiks, se pa spomnim da sem ponavadi kr vzela vse pa je blo....to je mišleno za oba primera...
samo se pa spomnim, da je bilo enkrat pa tako smešno....stara sta bila eden 7, en pa 5...pa je starejši mel iz kock narejen grad, ga je ravno naredil ..nekaj takega, pa je mlajši seveda..se hotel z njim igrati..,pa je začel starejši tuliti, da ga ne da..., pa je vse to šlo mlajšemu tako na živce, da je hladno resno prišel do mene, pa mi rekel, da če bo kdaj še kaj hotel od brata, naj ga kar iz hiše naženem... ..pa to 5 let star.....je pa bilo čisto odvisno, enkrat sta se super razumela, kdaj pa sta kaj raje razbila, kot da bi kdo mel.....mah bratje kot danes...skoz isto..

jaz uzamem oba avtomobilčka al karkoli že je in potem povem dokler se ne zmenita kako in kaj bo s temi igračami, ali se bosta igrala lepo in delila ali pa bosta ostala oba brez

< Sporočilo je popravil čebelica01 -- 17.6.2009 20:49:09 >

_____________________________

Life is to short for the wrong decision

Še nismo tam, ampak odreagirala bi pa pomoje takole:

1. otroku, ki se je že nehal igrati z avtomobilčki in bi se spet hotel bi razložila, da je pač sedaj na vrsti tadrugi in naj si poišče kaj drugega.
2. otroku, ki bi se želel igrati z igračo s katero se igra tadrugi, bi rekla naj bratca/sestro vpraša, če bi igračo delil, če noče naj si poišče kaj drugega.

Ne zdi se mi prav, da če se en otrok igra in se tadrugi zapiči v njegovo igračo, da se mu potem igračo kat vzame ... saj ni nič kriv ... on se je pridno igral, tadrugi pa nima potrpljenja.

no pri nas je to drugače pri nas je tako , da je konstantno treba se igrati z istimi igračami kot npr. sestrica. ali pa obratno skozi sta si v laseh zaradi tega .
pa se mali igra z igračo k jo je ona pustila že včeraj v kotu ležat ampak , ko se začne on igrat mora met ona isto in se isto igrat ludnica pri nas doma . in če njej rečem , da se zdaj bratec igra in da to ona sploh prej ni opazila , ko je ležalo v kotu mu naj da mir. samo potem ni več njemu zanimiva in hoče on kar ma sestrica . in tako ves dan začaran krog .


Saj kakšen dan se pa tudi , da zmenit kaj ampak večinoma je pa kar pestro.

Sam počasi vidim , da mi ratuje tole , če vzamem igračo pa sta potem oba brez

_____________________________

Life is to short for the wrong decision

Pustim, da se sama zmenita. Če ne gre, posredujem z nevsiljivimi predlogi. Ponavadi starejši zagrabi (mogoče ima občutek, da se je sam spomnil), tamali pa ponavadi prijazen predlog sprejme. Včasih pa tudi to ne gre - takrat sporno igračo vzamem. 

Pa se vam ne zdi, da če igračo vzamete, da s tem prikrajšate ta drugega?

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

Če je čisto jasno, da se eden usaja za brezveze in puli iz rok drugemu, pa ni upravičen do tiste igrače, ga odstranim. Malo se dere, ampak ni sile. Ker pa ponavadi ni jasno, kako in kaj, in ker ima itak vsak svojo zgodbo, jima najprej rečem, da bosta šla vsak na svoj konec, če se ne zmenita. In če se dretje nadaljuje, vzamem dotično igračo in ju res dan vsakega na svoj konec. Itak sta v minuti spet skupaj, ker jima je dolgcat, če sta sama. Če je kakšna igrača stalen vir nejevolje, gre za nekaj časa na podstrešje. Sta bila tudi že brez vseh avtomobilov.

Zadnje čase se hodita tožarit, tega pa res ne maram . Vedno vprašam, kaj si pa ti njemu naredil? V bistvu odgovor ni nikoli "nič" . Tako jima samo rečem, da sta si zdaj bot. In če se fajtata dalje, gresta vsak na svoj konec. Ker drugače bi se mi lahko glava odprla.

V bistvu ne, ker ponavadi se fajtata iz principa, ne zaradi igrače. Saj se hitro zmenita, ko gre zares.

Jaz (še) nisem na tem, ampak po mojem mnenju se otroci ravno v teh primerih naučijo ravnanja v konfliktnih situacijah. Vsak se mora znati:
- boriti za svoje
- deliti z drugimi
- popuščati
- vztrajati

-poiskati kompromis
... zato je po mojem mnenju najslabše igračo odvzeti, saj se na ta način otroci ne naučijo reševanja konfliktov.
Osebno bi najprej pustila, da sama zmenita, če to po določenem času ne bi prineslo rešitve, bi jima pomagala z vprašanji: Čigava je igrača? Kdo se je prvi spomnil nanjo? Koliko časa se je že prvi igral z njo? Ali ni možno, da bi se drugi nekaj časa igral z drugo igračo, pa potem zamenjata? Ali ni možno, da se s to igračo igrata skupaj? itd. dokler ne bi našli kompromisa. V nasprotnem pa zaplen igrače.


_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Se spet podpišem pod Jančiko.

Pri nas sta stara hči 5 in sin 7,5 let in je živa grozljivka, kako se ta dva otroka cufata za igrače oz. branita svoj teritorij. Včasih se z možem sprašujeva, kje sva ga ustrala, da se otroka tako ne marata ... potem pa pridejo trenutki, ko sta najbolj ljubeča bratec in sestrica.

No, v glavnem pa se nam že vsem cufa od vsakodnevnega prepiranja, cufanja, prerivanja, dretja, joka, tožarjenja, ...

takoj ko vidim da bo neka igrača spor, jasno in glasno povem, da bom igračo imela jaz, če se bosta kregala za njo. Spodbujam k temu da se stvari delijo in da si malo izmenjujeta. Kadar ne zaleže teorija, in nastane cufanje, igračo vzamem in nima noben. POl pa oba tulita in sta prijatelja v stiski. Igra gre dalje............

Jaz bi vzela igračo, ker tem malim vragom itak ne prideš do konca, kdo je prej kaj imel  kdo je potem kaj naredil ... O.K., razen če se točno ne vidi, v čem je problem. Ampak ko že misliš, da to točno veš, se izkaže, da si se spet ujel v past, ko se začne dretje in obtoževanje, kdo je prvi komu vzel, kdo je imel prej, kaj je un potem naredil ...
No, moja sestra je tako delala. Je obupala se iti policaja oz. sodnika pri otrocih, tako da se sploh ni več sekirala in je vedno vse, kar je bilo predmet prepira, vzela. Sta se kmalu navadila, da je brez veze se cufat, ker potem tistega ni več. No, sta se še, samo sta pazila, da ne bo mami - pobiralka prišla ...
Edino problem bi lahko bil, če bi en otrok bil že v osnovi veliko močnejši od drugega. Ampak pri njej sta si bila enkovredna.

O, se, se. Dokler pred sabo vidita jabolko spora, nista sposobna misliti nič drugega kot: "MOJE!". Šele ko igračo odstraniš in se jima glava spuca, lahko začnega razmišljati o drugih stvareh. Običajno sta mi prav hvaležna, da sem zadevo odnesla in se z ostalimi igračami prav lepo igrata in si jih razdelita (pač do naslednjič, ko se jima zazdi, da bi se bilo vredno spet malo dret).

bambina -  nisi še tam   V teoriji razglabljati je fino, ampak kot je ena napisala, ko pa je to začaran krog, včasih veeees vinend, pa teorija odpade...

Denimo, mi imamo starejšo punčko, pa mlajšega fantka
Barbike so seveda od hčerke - mali jo je imel možnost dobiti, pa si je raje zbral bager kopač - ona se v enekm trenutku ne igra z njimi, mali pa jih pograbi in vpije, - lej tvoje Barbike imam... Če se hči ne odziva, je kul, si pa velikokrat premisli, ne, jaz se bom zdaj z njimi igrala, saj so moje, mali ne da, jao jao, potem pa huda ura!

Saj velikokrat tako mali še ne štekajo - imajo še kratkoročni spomin, čeprav mu vsakič razložim, da ima on pač bagerja
Po drugi strani pa se mi zdi butasto, da Barbike ležijo, ko pa jih en povoha, pa takoj fajt

Tako je z večino igračk, knjigic, ja, seveda, oba Mehurčke naenkrat, prepričam drugea, da vzame Pikija ali Nodija, Mehurčki pristanejo v osami, zdaj bi oba čitala Pikija...

Ponavadi prepričam ta starejšo,  da popusti, mali zločko se pa potem čez minuto itak naveliča

Sem pa vedno v dilemi, zakaj bi vedno popuščala malemu, ampak iskreno, hčerko lažje prepričam, ji dopovem, da bratec ne bo imel igračke dolgo, medtem ko če poskušam to z malim, traja pol ure - vmes pa eno samo dretje.....


Tako da - Always Lara - ne vem, od razmer do razmer različno, kako odreagiram...

Pa ravno na ta način se. Ker vedo, da če se ne bodo poskusili zmeniti sami, bodo ostali brez igrače.

Pri nas je isto. Hči ima 3 leta, sin pa 5,5 let in včasih bi najraje kar spiz.dila ven iz stanovanja, tok me sprovocirata s takim obnašanjem. Ma moraš biti res diplomat. Če sta skupaj je (večinoma) samo dretje in cvilenje, če pa enega ni, ga pa drugi ful pogreša in ves čas sitnari, kdaj bo prvi prišel domov. V glavnem, hočem, da se sama zmenita, in ne pustim, da se drugemu godi krivica, včasih tudi vzamem igračo, odvisno za kaj se gre. Vedno pa se potem pogovorimo, mah, saj se mi zdi, da se skoz neki pogovarjamo .

ja men se bo en dan skalp vnel od tega cvilenja. in valjda, ker smo mi tastari vedno skočil, ko je tamala začela cvilt, ko ji tavelka ki kronično vleče stvari iz rok, zdej tamala zvili že samo ko se ji tavelka približa. in men se kr trena, dec je skos slabe volje zarad tega. in do zdej sem tudi vedno presojevala kaj se je dogajalo, da bom ja pravično ravnala, da tamala ne bo prikrajšana, ampak vidm da tamala velikrat že iszkorišpča in takratko tavelka potegne tudi po nadolžnem. tako da mislim, da se bom nehala s tem ukvarjat, ker se samo potem prepričujemo in vrtimo v začaranem krogu in bom uvedla odvzem takoj! mogoče bo edino zares radikalen ukre prišel teli mulariji do živega.

Mi gre kar na smeh, ko sem prebrala tvoj post, ej, pri nas je čisto isto. Ta velik zna kar fajn nagajati, ampak tud tamala zna težit in tako kot ti praviš, pri nas tud tamala cvili že sam ko se ji tavelik približa, joj in ta njen glas, ma včasih mi grejo res kar lasje pokonci. Pa še v bloku živimo (trenutno) in samo čakam, kdaj bom dobila kakšnega soseda na vrata. Po svoje pa si mislim, saj je prav, da znajo malo pokazati svoja čustva, jezo, seveda vse do neke normalne meje. Po mojem bi bilo bolj čudno, da bi bil otrok, ki mu vzamejo igračo kar tiho, bi samo nemo gledal ali pa kar sam od sebe dajal igrače naokoli. Život je takav,...

Točno tako. Daj jima možnost, da se zmenita sami. Naša dva sta stara enako kot tvoji dve, pa jima gre že kar vredu. Ni pa še dolgo nazaj, ko sem rekla, da imam poln kufer tega mirovnega posredništva, samo Unproforjeva čelada mi je še manjkala, mater . Samo resno nima smisla presojati, kdo ima prav, razen če vidiš cel potek (pa ga ponavadi ne in tamali znajo biti še bolj zviti kot tavečji).

SE PODPIŠEM! Kar neko posredovanje- zdaj pa daj to onemu, zdaj ono totemu---- otroci opažajo, kdo večkrat kaj doseže in se počutijo zapostavljene.
Al se naj sama zmenita, al pa vse vzet pa je

Joj, hvala lepa za tole temo, se tolažim, da nisem edina, pri nas sta stari 2 in 4 in so podobne fore, s tem da tamala tavelko največkrat še kresne s tisto igračo po glavi...

Torej, reagiram podobno:

Težko je, nisem dosledna priznam, če je le možno se izognem vlogi sodnika, a vedno ne gre (če je vpitje prehudo ali če vidim, da se eni dogaja krivica). Odločam se na licu mesta, ampak nekak se poskušam držat načela pravičnosti .

Velik problem pri nas je tud to katera risanka se bo gledala na DVD (posledično se pač dve), od katere knjiga se bo prva prebrala za lahko noč (smo narisali plakat z znakci za vsak dan in izmenično kljukamo), niti v sanjah več ne kupim dveh različnih sokcev, balonov, kinder jajcov ...pa še kaj smo rešili, ampak tole vsakodnevno cufanje za igrače je pa nerešljivo...

kakšna je pa nagrada za pravilni odgovor

Aja, sem pa 1x brala v eni knjigi, da je v takih situacijah dobro otroke vpeljat v igranje vlog. Torej: npr. mala Maja se igra z avtomobilčkoma, tavelika Tonka pride in se hoče tudi. Počepneš k njima in jima polagaš besede na jezik (ful butasto sicer izgleda, ampak moram rečt da deluje kolikor sem parkrat probala):
Rečeš taveliki naj reče tamali: Maja, mi posodiš avtomobilčka, prosim? (tavelika mora ponovit).
Tamala seveda zatuli: NEEEEEEEEEE!
Potem rečeš tamali: no, v redu, potem pa lepo povej sestri: Ne, zdaj se jaz igram, potem se boš ti. (in mora ponovit za tabo).
Tavelika seveda v jok in : JAZ BI SE TUDIIIII. (ji spet poveš naj lepo reče: Ampak jaz bi se tudi rada. Se lahko skupaj igrava prosim?)...itd...

Saj na prvi pogled zgleda butasto in da nikamor ne pelje, ampak baje otroci ful radi igrajo vloge in zato zagrabijo to "igro prijaznosti", hkrati pa se jim še ti dialogi nekako vsedejo, če jih velikokrat ponoviš.

Probajte, jaz bom tudi, zdej ko sem se spet spomnila na to.