S tem se nebi prav strinjala saj poznam veliko obolelih, ki so imeli potrebo prav po tem, da so izrazili svoj strah in govorili o bolezni. Saj smo si različni vendar večinoma se mi zdi, da moramo govoriti in tako si malo ''olajšamo'' bolečino. V takšnih  trenutkih ne moremo govoriti samo o drugih stvareh, ker je vedno prisotna misel o bolezni in se težko izognemo temu. Seveda pa moraš prepustiti njej ali bi o tem govorila ali ne.

Vsekakor pa ji bo pomenilo veliko, da ji stojiš ob strani in jo kolikor pač zmoreš bodriš. Drugače ji ne moreš pomagati, ker v taki situaciji ti materialne dobrine ne pomenijo čisto nič več.