Avgusta nas je zapustil dragi oče,dedi....Iznenada hudo zbolel,po 8. dneh v bolnici,je umrl,star 65 let...Ne dojemam,hudo mi je,praznina,vidim ga,ko pride k nam na obisk,kako so ga otroci veseli,a ga več ni.Ne morem verjet,ponoči se zbujam s solznimi očmi,hlipam,ne pomaga nič.

Rada se o njem pogovarjam,mi je bolje,a praznina boli.Brez obeh staršev sem,brez babic,dedkov...
K sreči imam moža,otročke,tata in taščo,ki me imajo radi.To me tolaži.

Včasih pa sem tako sama Ravnokar.Ti prazniki si res žalostni.

Na smrekici gorijo njegove lučke,tako rad jih je gledal in sedaj sem nekako blizu njega.

Lažje mi je,ker sem se malo razpisala,a neverjetno po skoraj 5. mesecih po izgubi ateja,bolj boli,kot na dan pogreba.Takrat še solze nisem spustila,a po treh dneh slapi En dan sem samo poležavala in jokala.
Me po tistem tamala vsak dan vpraša:Mami,si danes vesela?

Ji odgovorim,da sem vesela,le dedija pogrešam,takrat pa sem žalostna.
Otročki ga tudi pogrešajo.

Hvala,ker ste me brali.


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

vem da boli, čas celi rane,... sama sem že od 13 leta brez očeta,.. imam le mamo, moža in otroke,.. vem oz. si predstavljam kako ti je,.. drži se,...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

pred dvemi leti zgubila mamo, pred dobrimi 6.tedni še zlatega atija, ki ga je pobral rak in to po hitrem postopku!!
Boli, boli,....bolečina ne bo nikoli izginila, le naučila se bom živeti z njo!!

Topel objem vsem nam, ki nam ti prazniki ,še poglobijo bolečino

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

prejšnji teden sem izgubila dedeka...star je bil komaj 67 let in ne morem dojet...res ne...
in ko sinček star 21 mesecev reče: deda buba (nazadnje ga je videl v bolnici ) mi je še bolj hudo


vsem, ki imate nekoga, ki ga pogrešate pošiljam veliko

Pravijo, da je nekje 6-8 mesecev po izgubi najhuje, potem gre na bolje...po moje je res nekako tako, čeprav bo vedno praznina...jaz sem letos izgubila tri osebe, ki so mi bile zelo pomembne, med temi tudi sinčka...boli za umret in vedno bo, na žalost...in tudi meni letošnji prazniki ne pomenijo nič, komaj čakam drugo leto in upam, da bo za nas boljše....

_____________________________

Moja dva srčka:

angelček Patrik - 13.10.2004 - 05.04.2011
Lukas - 28.02.2007

Vem da morda izgleda vse skupaj nekako plehko in zlajnano, pa vendar...res je s časom bolje....človeka zagotovo nikoli ne pozabiš in ga vedno pogrešaš, vendar vse skupaj čez čas  postane znosneje...Tudi pri nas je december že nekaj let kot zaklet...pred devetimi leti mi je dva dni pred božičem umrl oče v 53. letu starosti, čez dve leti na silvestrovo babica, predlani smo prvega januarja preživeli na pokopališču, ker je umrl možev stric....danes zjutraj je klicala tašča, da je moževa babica čisto na koncu in da naj bomo pripravljeni...Pripravljeni...kako si lahko na to sploh pripravljen...eh..žalostno...veseli, svečani, družinski prazniki  postanejo zaradi takšnih žalostnih dogodkov precej bridki...ljudje ki jih ni več, nam takrat še posebej manjkajo...
Valči, Sibil, Metulj, Katy in ostale.... poskusite najti  moč in uteho v svojih najdražjih, ki so okrog vas in jih imejte rade še namesto tistih , ki jih ni več med vami...

na žalost tudi jaz vem kako vam je in to leto je na splošno zelo slabo, izredno veliko jih je letos zapustilo ta svet in resnično upam da se 2012 začne lepše in da tako tudi ostane. V mojem primeru nas je moja babi zapustila oktobra, 1 dan pred 2. rojstnim dnem moje hčerkice. Zato smo praznovali v krogu družine in najožjih prijateljev, ki jih lahko štejem za družino in še to je samo svečko pihala in  darila odprla. Je pa moja babi bila zame kot mama, saj sem živela pri njej in dedku od mojega 3. leta in še potem z družino do letošnjega marca. Nam so že junija rekli da bo zdržala 1 mesec, max 3, pa je vstrajala do oktobra, še svoj 72 rojstni dan je dočakala, točno teden dni za tem pa nas zapustila. Najbolj mi je težko, ker nimam koga za pogovor, ko je kdo bolan nimam koga ki bi mi svetoval, kaj pa kako oz. če sem kaj pozabila. Mene tolaži samo to, da jo sedaj nič več ne boli, da ne trpi in da končno počiva v miru.

Pelin, hvala

Piši, govori o njem, pogovarjaj se z ljudmi, ki ga tudi pogrešajo, samo ne tlači vase. Žalovanje ni po reglcih, večina ljudi se takoj, ko izgubijo nekoga, sploh ne zaveda, kaj se je zgodilo - sploh po nenadnih smrtih (hitrih, kjer se ne vleče par mesecev vse skup). Zato to ni nič čudnega, imaš vso pravico odžalovat po svoje in ne si dajat rokov, do kdaj naj bi se to zgodilo. Večina se baje uspe spravit in sprejet izgubo v približno 1 letu, tako sem brala psihologe, sama se ne spoznam, na srečo mi ni bilo treba.
Je pa normalno, da so prvi in verjetno še nekaj naslednjih praznikov bolj žalostni, saj se takrat še bolj zavedamo, ker bi se takrat gotovo videli s tistimi, ki jih imamo radi...

Preberi si Malega princa - vseeno je boljše ljubiti in izgubiti kot pa nikoli ljubiti - zaradi pšenične barve . Ti boš vedno imela milijon malih stvari, ki te bojo spominjale nanj, ti dajale občutek, da te je nekdo imel zelo zelo rad. Nekatere nimajo te sreče, ker imajo grozne očete - in za njimi ne bodo žalovale, ampak kljub temu se jim to ne splača, si na boljšem. In tudi tvoj oče je bil. Ker je znal imet rad, ker ste ga imeli radi in navsezadnje je imel še to srečo, da je umrl dokaj "lepo" - pod to mislim, da v zadnjih trenutkih ni bil pod strašnim stresom kot pri kaki grozljivi katastrofi, da se je imel čas spravit s svetom, ker je vedel, da je zelo bolan, hkrati se pa to ni vleklo več mesecev, da bi se samo mučil... Lahko je lepo živel do konca in se potem mirno spravil z vsemi in vsem in v miru šel svojo pot naprej.


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Hvala vsem za besede tolažbe,res mi je lažje,ko vem,da nisem edina in žal mi je za vse,ki so izgubili svoje dreage osebe...

Ronja,se mi zdi,kot da me poznaš,pravzaprav poznaš mojo zgodbo...V enem tednu po hitremraku na jetrih,pravzaprav mi je v sredo zdravnica povedala,da je rak in da ni kaj za naredit...v ponedeljek zjutraj ga ni bilo več..Sigurno je vedel,čutil.

Najhuje od vsega mi je,da je bil sam s svojo bolečino in nič pojamral,poklical,nič, četrtek nehal kadit,to pomeni,da je bil res pri koncu,v nedeljo v bolnico.
Ko sem prišla drug dan k njemu,sem ga vprašala,zakaj me ni poklical,da mu ni dobro,pa je rekel,da me ni hotel obremenjevat.Tak samotar je bil.

Jaz pa doma na kmetih,noro dela smo imeli,paradižnika skoraj na tone,pa pobirat,prodat,sam stres,pa še glih po hudi toči smo bili,ko nam je vse pobrala,skoraj vse,rastline v razfrezanem rastlinjaku večina preživele...

Tako da sem imela teh problemov veliko,čase zase,za otroke nič,žal mi je da nisem ateja klicala,ga vprašala,kako mu je.


Ko gledam nazaj,18.7. je bil pri nas,poletje,on v topli trenirki,nekako odsoten,tih...Groza,sedaj vem,da se je poslovit prišel,takrat pa smo imeli celo zmešnjavo doma,smo mogli krompir pobrat,ki ga je toča iz zemlje zbila,v rastlinjaku robe,popravila strehe,eh_____________ves polom.Jaz pa minute časa,da se z njim vsedem,spijem kavo To mi je najhuje od vsega,če bi lahko,bi zavrtela film nazaj in bi vse pustila in bila z njim.Tega si ne odpustim.Pa nekako hitro je šel tisti dan.

Hvala,ker me berete in razumete.


_____________________________

Sedaj pa imamo doma tri čudovite sončke,ki mi pomenijo vse na svetu.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Joj Valči...kot bi brala sebe pred nekaj leti....moja znanka, ki je zdravnica, mi je rekla,da očitanje samemu sebi ( sama sem si do onemoglosti očitala, ker očetu nisem večkrat pokazala koliko mi pomeni), jeza in iskanje krivca (ko so nam iz bolnišnice sporočili, da prihaja oče domov, ker mu ne morejo več pomagati, sem se  v svoji veliki žalosti na veliko skregala s šoferjem rešilca), brezup (brez veze se sekirat in skrbet za zdravje, če kljub temu lahko že jutri umreš..oče je par let nazaj končno prenehal piti in se je začel bol ukvarjat s športom, nazadnje pa umrl za sarkomskim rakom v slabih treh mesecih)...spada v paket, ki se mu reče žalovanje.
Se strinjam z Metulj...pusti si da si žalostna in žaluj....

valči, ne očitaj si, ker to je gotovo tazadnje, kar bi si tvoj oče želel! On te je imel rad in se je prišel poslovit zato, ker si je on to želel in je on to rabil - hotel te je videt - in te je - v tvojem elementu, s kupom reči na grbi, tako, kot si - v realnem življenju, tako kot te je imel rad, ne tako iz praznične voščilnice, on je mel rad resnično tebe, ki pobiraš krompir, ki te skrbi za paradižnike,... On se je poslovil od tebe, ti si se lahko šele v bolnici, ampak vseeno si se lahko vsaj malo.

Če bi se mojim ljubim zdaj kaj zgodilo, bi si tudi očitala, ker sem zadnje čase res ena lousy mama in še slabša lubica, ampak j* ga, življenje pač ni vedno tako, da bi lahko bili ves čas na svojih 100 najbolšjih %. Ampak tisti, ki nas imajo radi, nas imajo tudi takrat, ko smo taki, "zanič". V tem je čar ljubezni. In sem prepričana, da te je tvoj oče rad videl takrat, da ni pričaoval nekih silnih besed, sploh če je bil tak samotar, ki ga opisuješ. On je rabil samo to, kar je tudi dobil - videt tebe in vnučke.

Punce, če vam kaj pomaga: ko se moj oče vrne iz plesnih, ga bom objela še za vse vaše in mu povedala, da ga mam rada. Vem, da ni isto, ampak mogoče bo kateri lažje, če bo vedela, da je to pomagalo komu drugemu. Ti pa čim bolj v miru odžaluj in naj ti bo čim prej boljše. Saj prazniki bojo kmalu mimo in takrat bo verjetno malo lažje.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Oh Rončika...kakšna si šele takrat ko si v svojem 100%-nem razpoloženju