Danes je moj :duda: star 10 dni in meni je uspelo spraviti skupaj tudi mojo porodno zgodbo:
Že vso nosečnost sem si želela, da bi rodila nekoliko pred rokom. Želela sem si, da bi čim prej spoznala svoj zakladek, ki sem ga nosila pod srcem in ga imela vsak dan raje, tako bi lahko dočakala tudi otrokov prvi rojstni dan, preden bi šla v službo.
Dnevi so se vlekli, izmenično vročina, izmenično jesen sredi poletja. Trebušček me je delal okorno, sopihala sem kot stara lokomotiva, počutila sem se kot kakšna slonica. In vsak dan znova sem upala, upala, upala…
Minil je 30.julij. Takrat bi po vseh izračunih moj mali fant moral priti na svet. Pa saj vem, da je malo takih, ki že v trebuščku poznajo na uro, ampak upanje me je kljub temu spremljalo… Poleg tega so me vedno znova spremljala vprašanja sosedov in znancev kot so: koliko je še do konca in ali ne bi ti morala že roditi? Kmalu je bilo že teden dni čez rok. Zdravniki so mi rekli, da pri polnih dveh tednih čez rok pa bomo rodili, tako ali drugače. In to naj bi bil 13.avgust. Seveda sem spet upala, da bi se zgodilo samo od sebe, na naravni način, nekoliko prej. In sem dočakala.
Bil je ponedeljek, 8.avgust. Razmišljala sem, da je to prav lep datum za rojstni dan. Vendar na žalost nič ni kazalo na to, da bi se začelo kaj dogajati.
Ko sem se odpravljala spat, ura je bila 22.30 zvečer, se je od mene poslovil čep. Vedela sem, da je to znak, da se nekaj pripravlja, vendar nihče ne more napovedati, kdaj se bo zgodilo. V postelji pa sem naenkrat začutila nekam znano dogajanje v trebuhu. Takšno, kot sem ga nazadnje doživela pred dobrimi 9 meseci. In potem sem začela šteti… bili so popadki. Taki čisto pravi, na 12 minut. :love: nisem še nič povedala, raje sem počakala, da bi se začelo dogajati nekoliko pogosteje. Ko so se intervali spremenili na 8 minut, to je bilo okoli ene ure zjutraj, takrat že 9.avgusta, sem mu rekla, da se nekaj dogaja in da upam, da se bo končno tudi zgodilo. Na moje veliko presenečenje je bil njegov odziv takšen: »Joj, kaj res, potem pa moram takoj po avto v garažo, da ne bova prepozna!« Pa sicer po naravi ni paničar. Pomirila sem ga, da imava časa še več kot dovolj in da prej kot na 5 minut ne greva nikamor. Naslednja reakcija: »No, potem pa ti lepo dihaj in na uro glej, jaz pa grem malo spat, da potem, ko bo šlo zares, ne bom preveč utrujen.« V sobi sem ostala sama, podložila sem si hrbet, da sem na pol sedela in gledala na uro in štela… Ko sem predihavala popadke, sem si predstavljala, da piham na trobento, tako je bilo bolj zanimivo. In vsakokrat je ta trobenta imela drugačen zvok. Popadki so bili namreč različno dolgi.
Ura je bila pol štirih zjutraj, ko je prišel moj :love: pogledat, kaj se dogaja. Rekla sem, da smo že na 5 minut ampak da bova še kar malo počakala. Takrat se je res odpravil do garaže po avto in vzel mojo torbo, ki je za odhod v porodnišnico bila pripravljena že več kot mesec dni. Meni pa se ni še nikamor mudilo. »Le pogumno!« sem si prigovarjala, saj znaš in zmoreš. Nekaj minut pred peto sva se odpeljala. Zunaj je bilo 8 stopinj. Mrzlo kot jeseni. Zeblo in treslo me je, kot že dolgo ne. Ko sva prispela v porodnišnico, smo opravili vse formalnosti in se preselili v porodno sobo št. 1, kjer so bili na voljo različni pripomočki (žoge, valji, blazine, gugalnik, plezalo, radio, prenosni CTG itd.). Sobo sem lahko celo izbirala, saj so bile vse prazne. Sprejela me je babica Irena, ki pa je imela ob 6.30 izmeno, zamenjala jo je babica Mojca, ki je potem skrbela zame. Ob prihodu sem bila odprta ca 2 cm. Kmalu se je pridružila tudi glavna babica Maruška, ki je bila prisotna že pri porodu moje sestre (pred 24 leti) in takoj sem vedela, da sem v dobrih rokah. Od vznemirjenja so popadki nekoliko ponehali, vendar so me hitro potolažili, da je to normalno in da zagotovo ne grem nazaj domov. Potem so se vrnili, morda za eno uro, naslednjo uro pa ni bilo čutiti ničesar več. Ampak poti nazaj ni bilo. Vedela sem, da bom rodila – tako ali drugače.
:love: me je vzpodbujal, ko so se popadki vrnili je z menoj dihal, me spremljal na vsakem koraku po porodni sobi in mi nudil oporo, ko me je prijelo. Zlat je bil. Takšen, kot da bi rodil že najmanj 15-krat. Brez njega, če danes dobro pomislim, najbrž ne bi zmogla.
Ob 7.30 so se odločili, da mi predrejo mehur in spustijo plodovnico. Takrat sem bila odprta 4 cm. To naj bi celotno zadevo nekoliko pospešilo. Ležala sem na postelji, ko sem začutila nekaj toplega, mokrega, kot da bi se polulala. Potem so mi dali še nekaj umetnih popadkov in sredstvo proti bolečinam. Moč popadkov se je začela stopnjevati. Kar naprej so me spraševali, če čutim pritisk v križu, mene pa je tiščalo samo naprej in dol. Ležala sem izmenično na desnem boku in občasno na hrbtu. Vsake toliko časa so me prišli pogledati, kako napredujem.
Kmalu sem lahko tako kot me je tiščalo tudi pritiskala. In sem – takrat, ko so popadki to od mene zahtevali. In čas je mineval. Na začetku se mi je zdelo, da se ura ne premakne nikamor in da samo diham in diham, pa se kljub temu nič ne zgodi. CTG je beležil vedno več hribčkov, saj so bili popadki vse močnejši in pogostejši. Okoli 12.30 ure sem bila odprta 8 cm. Takrat so mi rekli, da že lahko vidijo glavico in naj začnem pritiskati. Tiščala sem in tiščala, pa ni šlo. Na vprašanje, ali mi lahko pomagajo tako, da se mi naslonijo na trebuh, sem samo prikimala. In takrat se je začela akcija.
Ena babica na mojem trebuhu z leve, druga babica na mojem trebuhu z desne, tretja babica v pričakovanju otročička, za njo zdravnica, dr. Marčičeva, moj mož pa pri moji glavi. Začeli smo tiščati. Prvi poskus – ni šlo. Drugi poskus – ni šlo. V tretje gre rado – bilo je ob 13.09 uri – pritisnila sem z vso močjo, bolelo je, kot da se bom pravkar razpočila in dobili smo sinčka!
Takrat sem si oddahnila. Zaslišala sem mili jok svojega otročička. Majhno toplo telesce so mi dali na prsi. Tako lep je bil, majčken, sladek, zlat, MOJ! :love: me je pogledal s solznimi očmi, mali pa je bil tako nebogljen, da se ga niti dotakniti ni upal. Potem sva ga nekaj sekund skupaj opazovala in božala. Ne morem opisati tega neskončnega občutka sreče, ki me je takrat preplavil.
Še danes se razjočem od sreče, ko se spomnim na ta trenutek. Vidim žive slike. Za vedno mi bo ostal v spominu, toplo mi bo pri srcu in neskončen občutek sreče me bo spremljal do konca mojih dni. Postala sem mamica zame najlepšemu otroku na svetu.
Popadki so izginili. Porodila se je posteljica. Sinčka so uredili in oblekli. Potem sem ga dobila, da sva se prvič podojila. Lepo nama je uspelo.
Sledilo je malo manj lepo obdobje, ko so me šivali. Po mojih izračunih je trajalo okoli 45 minut. Zame neskončno dolgo. :love: je moral počakati zunaj. Čutila nisem ničesar drugega kot rahlo zbadanje. Zdravnica je postopek razlagala sodelavki, ki se je šele učila. Kdaj so mi prerezali presredek sploh ne vem. Ničesar nisem čutila. Na vprašanje, koliko šivov dobim mi je zdravnica odgovorila samo: nekaj srednjega. Sledilo je preoblačenje in priprava za transport na oddelek.
Tri ure po porodu, do 15.55 ure, smo ostali še v porodni sobi. Prinesli so mi kosilo, ki ga je potem na oddelku pojedel moj :love:. Jaz pa sem samo ležala in opazovala majceno bitje, ki je v meni raslo 9 mesecev. Lep, najlepši, moj, najin sinek … za vedno.
Zdaj spi v svoji posteljici. Moj mali angelček. Vsak trenutek znova se zaljubim vanj. In ljubezen raste.
Mariborska porodnišnica je SUPER!
:bravo::bravo::bravo:
Z veseljem bi tja šla roditi še nevemkolikokrat. V tem trenutku seveda ne, ker me bolijo šivi in še ne morem niti prav sedeti. Sicer pa nimam nobenih zadržkov.
Tako v porodni sobi kot na oddelku ni bilo osebe, ki je ne bi mogla pohvaliti. Vsaka čast! Vsi so bili prijazni, pripravljeni pomagati in svetovati, ničesar mi ni primanjkovalo. Tam sem se dobro počutila in se tudi naučila stvari, ki jih potrebujem zdaj, ko smo skupaj doma.
BREZ DVOMA PRIPOROČAM!
LP
Talči
p.s. Slikice sledijo, ko jih bo mogoče dodajati (na
