Naš malček (februarja je dopolnil 2 leti) je očitno v obdobju hude krize. Okrog prvomajskih praznikov je bil bolan, dva dni sva bila v bolnici, skupaj je v enem kosu namjkal v vrtcu 3 tedne! Zdaj pa je nastopila kriza zaradi vrtca. Zjutraj takoj ko se zbudi, so prve besede NE V VRTEC! Potem celo pot joče, ko pridemo v igralnico, pa čudežno neha . Je pa rekla vzgojiteljica, da se mu prav vidi, kako se cel dan zadržuje in je pogumen, pa ves čas govori da pride mami po njega, ali pa ati. Ko pridemo domov, potem kako uro joče in se dobesedno prilepi na mene ali na atija, med kosilom nama sedi v naročju... potem se malo pomiri in se zunaj kaj igramo, zvečer ko je treba spat, ga je pa treba držat za roko, pa zraven njega spat...
Je pa ves čas jokav, mislim, sploh ne zna več normalno povedat stvari. Vse v stilu: MAAAAAMIIIIIII, LISANKE GEDUUUUUUUUU!

Je možno, da je to tudi odziv na trenutne razmere doma (dedek je prišel iz bolnice in se kar veliko ukvarjamo z njim, da ga postavimo na noge)? Čeprav se zelo trudim, da malega zato ne zapostavljam in da si res vzamem čas za cartanje.

Ne vem, kako naj ga malo skuliram. Res se veliiiiiiko cartamo, igramo, v glavnem počnemo večino stvari skupaj. Ampak včasih mi ob vsem dretju res malo plafon dvigne, ko mu poskušam razložiti da kakšne stvari pač ne more ravno tisti trenutek početi/dobiti, ampak ne, on se dereeeeee. Ful sem že utrujena od vsega skupaj, pa skrbi me za malega. Prej je bil tak dobrovoljček, zdaj pa sam jok, dretje, ... Pomagajte mi, prosim.

< Sporočilo je popravil Eja RR -- 19.5.2009 16:30:37 >

_____________________________

Vsak igralec mora sprejeti karte, ki mu jih dodeli življenje.
Ko pa so v rokah, se mora sam odločiti, kako bo igral, da bo zmagal. (Voltaire)

...in cartajte ga naprej! To je obdobje, malo je vplivala bolezen in bolnica... Otrok je prestrašen, rabi vajino bližino in zaupanje v vaju. Že to je zanj šok, da ga pustiš osem ur v vrtcu, vendar je zdaj ravno v takšni starosti, da dogodke šele pričenja povezovati. Ko bo uštekal, da ga vedno prideš iskat in da je to pač njegova služba, ker ti evrčke služiš v svoji in oči v svoji, bo boljše. Upam  Ne obremenjuj se, z otrokom je vse super, delaj tako, kot si do sedaj, pa se bo samo od sebe uravnalo!

_____________________________

Najina starejša je bila taka, ko sem šla za 4 dni v p. in prišla domov s tamalo. Zamajala so se ji tla in ves svet pod nogami... Prestrašila se je, ker ni več vedela, kako je s tem njenim mestom in se je hotela zanj borit. Ni se več čutila varno, ker sem prej vedno bila poleg nje, potem me pa kar ni bilo in ko sem prišla, sem se ukvarjala malo tudi s tamalo (res čisto malo, ker je hvalabogu takrat veliko spala in sem se rajši posvečala tavečji na začetku). Meni se je že rolalo, zbolela sem čisto, ker sem se izčrpala do daske, ampak se je splačalo!

Po moje se je tvoj mali prestrašil zaradi bolnice, mogoče malo še zaradi dedka, ki je zdaj tudi kot še en otrok (kar se tiče vaše pozornosti, mislim)... In mali se bori za svojo pozornost. Čeprav mu je ogromno dajete, on še vedno ni ziher. Ampak bo, brez skrbi! Pri nas je trajalo 14 dni, da je čisto izzvenelo.

probaj se pogovarjat z njim o vrtcu, pa kaj tam delajo, pa vsakič mu povej, kako si ponosna nanj, da je bil tako priden in pogumen fantek. Pa nikoli ne zamudit, če obljubiš, da prideš takrat in takrat ponj... kadar nekaj hoče, ga lepo vprašaj, kaj hoče, pri nas to pali. Če se začne dret za nekaj, jo vprašam, da naj lepo pove. in potem lepo "pove" oz. pokaže. Če ji tega ne morem ali nočem dat, ji razložim in jo pocartam. Pri nas pomaga.

Ja, o vrtcu se ful pogovarjamo: o njegovih prijateljčkih, o tem kaj so jedli, kaj so se igrali, o vzgojiteljicah... Sva mu razložila, da mami hodi v službo, ati hodi v službo, on pa tudi hodi v službo, samo da je to pač vrtec. Vse nama razloži, kaj so počeli, jedli, da je bilo fajn ... v isti sapi pa reče ne v vrtec .
To glede dretja pa že tudi vztrajam, da če kaj hoče, mora lepo povedat, brez dretja. Včasih celo rata, da se res zbere in lepo pove kaj hoče .
Sem pa opazila, da mu je všeč če ima občutek da je koristen. Zadnjič je moja mami brila dedija in je mali zraven asistiral (kremo za po britju je stiskal iz flaše ). Ali pa včeraj, smo na pokopališču nekaj delali in je ful pridno kopal z lopatko . Pa kako pecivo pečeva, pa vrt plejeva....

V glavnem, sem optimistična, upam da se bomo naštelali. Cartali se bomo pa še naprej, ful!

_____________________________

Vsak igralec mora sprejeti karte, ki mu jih dodeli življenje.
Ko pa so v rokah, se mora sam odločiti, kako bo igral, da bo zmagal. (Voltaire)

Včeraj mi je vzgojiteljica rekla, da mali ves čas ko je v vrtcu, samo ždi, žuli svojo dudo in carta zajčka. Skoraj nič ne poje, edino spi pa. Sploh se noče več igrat s prijatelji! Prej je bil ''taglavni'' za divjat in se igrat. Zdaj pa samo čaka in govori da pride mami (ali ati) po njega. Me je vprašala če je slučajno kaj bolan, ampak ni. Popoldan doma je živahen ko sam vragec. Res ne vem več kaj naj

_____________________________

Vsak igralec mora sprejeti karte, ki mu jih dodeli življenje.
Ko pa so v rokah, se mora sam odločiti, kako bo igral, da bo zmagal. (Voltaire)

Pri nas je bilo isto, no so še tudi taki dnevi. Ko prideva domov, hoče flaško in enostavno mora jaz zraven njega ležat ali pa n sedet na meni, saj je vse lepo, ko se rad pocrklja, lani sem celo leto z eno roko kuhala, v drugi pa je bil naš mali, letos je boljše, ga pa velikokrat zaposlim, ko prideva, zadnjič mi je pomagal krompir lupit, potem je on mešal, ko se je kuhalao, skratka mu kar naložim delo, ker zelo rad pomaga, skratka se more samo zaposlit, pa je vse v redu.

crkljajte se še naprej. o vrtcu se pogovarjajte v tem smislu,  da vedno pridete ponj. povejte mu kdaj pridete ponj. npr.: ko se bo zbudil, se še nekaj časa igral, potem pridete. 
preiskusite skrivanje, da bo spoznal, da obstajate tudi, ko vas ne vidi. skrivanje stopnjujte. pod krpo, da ste na očeh. v drug prostor, ampak se ves čas oglašajte. nato šele brez ohglašanja. vzpodbudite ga, da se tudi on skrije.
predvsem ga zaposlite ob vaših aktivnostih, naj vam pomaga, potem ga pohvalite. s pohvalo nikar nikar ne skoparite.
bolnica pri večini otrok pripelje do krize.

< Sporočilo je popravil zinkazi -- 21.5.2009 18:52:51 >

_____________________________


Otroško srce je zaklad

Meni to zveni kot, da res pogreša tvojo pozornost bližino in crkljanje. Po napisanem se zelo trudiš, da se mu posvetiš kolikor se le da, a zgleda, da je to njemu trenutno premalo. Kaj pa, če vzameš dan ali dva dopusta in sta doma in počneta stvari skupaj: ti pomaga kaj postorit, se crkljata, bereta knjigice,... Jaz bi tako naredila. Povedala pa bi mu, da bova skupaj doma takrat, ko bi bil dobre volje in ne, ko bi jokal, da noče v vrtec. Morda boste s tem prekinili začarani krog v katerem ste zdaj. Srečno!

Če je spremenil svoje obnašanje tudi v vrtcu bi na tvojem mestu šla do P in povedala kako se je spremenil. Morda pa gre za bolezensko spremembo in slabokrven ali kaj. Kaj pa vem. Če je tako izrazito nerazpoložen in je spremenil obnašanje bi najprej pomislila na njegovo zdravje. Da nekaj ni OK.

Nisem strokovnjakinja na tem področju in ne bom pametna in delila nasvete, ampak se mi zdi da se je nekaj z malim zgodilo da se mu ni kaj na psihični bazi zgodilo in pustilo posledice. Ko sem bila jaz majhna me starši tudi niso nikjer mogli pustit niti za 5 minut vsepovsod sem bila z njima.Nisem doživela nobeno negativno izkušnjo ampak sem enostavno bila tak otrok. Ne vem pojdi po kak nasvet  k P ali pa ji reči naj te da naprej da ne boš še mogla malega izpisat iz vrtca ker lahko pade v depresijo. 

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.

Živjo!
Z veseljem lahko povem, da je krize očitno konec (upam da ne pride nazaj) ! Zdaj zjutraj ne joka več, ko gremo domov celo reče da bi bil še v vrtcu. Tudi jest je spet začel, pa ful se rad igra. Celo na školjko je začel lulati (ampak samo v vrtcu, doma pa ne ). Pa doma je dobre volje. Še vedno se pa ogromno cartamo.
Očitno je res rabil še dodatno dozo mamice in atija.

Hvala vsem za nasvete

_____________________________

Vsak igralec mora sprejeti karte, ki mu jih dodeli življenje.
Ko pa so v rokah, se mora sam odločiti, kako bo igral, da bo zmagal. (Voltaire)

Super

To pa je zelo lepo slišat, hvala bogu da se je porihtalo... .

_____________________________

Če želimo živeti z namenom, moramo poiskati tisto, kar najbolj goreče ljubimo, dati vse, kar imamo, nato pa to predati naprej kot štafeto tistim, ki nam sledijo.