Sem že iskala na forumu podobne težave, pa nisem našla nič podobnega našim težavam. Mali bo letos star 8 let in je že od nekdaj zelo občutljiv. Že kot dojenček je ogromno jokal. Hitro je užaljen in je težko prenaša ukaze. Če ga skregamo, je takoj užaljen, čeprav mu vedno rečem, da ga imam rada ampak takšnega obnašanja ne dovolim. Zdaj je začel z izjavami "Nič ne naredim prav, vse sem jaz kriv, najboljše bi bilo da kar umrem, nobeden me nima rad, nič ne znam ali nikdar ne bom znal...." Prebrala sem že ne vem koliko knjig, nasvetov na internetu, pa še vedno nisem dovolj pametna, kako ravnati z njim. Poskušam z aktivnim poslušanjem, pa pri njem ne uspe. Ali ne nadaljuje ali pa se pogreza še bolj (primeri v knjigah zgledajo precej enostavno, pa ni tako). Sploh ne vem več koliko naj bom dosledna pri mejah oz. na kak način naj pri njih vztrajam , koliko naj bom razumevajoča, .... Do zdaj je rad hodil v šolo, letos pa kriza. Včeraj sploh ni želel v šolo in zvečer je spet rekel, da noče v šole. Mučijo ga strahovi, pa ne vem kakšni, še manj vem kako mu naj pomagam. Ničesar več ne razumem. Zelo pogosto ga hvalim, spodbujam, mu povem, da je sposoben in kako ga imam rada, on pa vse to presiliši ali reče, da nič ne zna, da ni sposoben, da ni priden... Ko kaj zelo dobro naredi in ga pohvalim, reče, da ni dobro opravil.

Je komu to poznano in kako to rešujete?

Lp,n

V določenih mejah, je takšno obnašanje normalno in je del odraščanja. Ena faza pač. Ti najbolje veš, ali se je meja presegla ali ne. Če misliš da ja, da ima otrok kakšne resnejše vedenjske (osebnostne) "motnje", potem je najbolje, da se obrneš na psihologa.

Moj komentar, ti ne bo prinesel verjetno pričakovanega odgovora, oziroma rešitve, bi pa kljub vsemu zelo rada poudarila, da starši prevečkrat delamo napake, ko otroka grajamo. Grajati je treba dejanja, ne osebo. Pa to zdaj ne mislim, da ti počneš (lahko pa tudi, pa se sploh ne zavedaš?), ampak mislim tako nasplošno. Na vseh relacijah, ne samo otrok starš. Ampak tudi prijatelj prijatelj, mož, žena, sodelavec sodelavka....

< Sporočilo je popravil Tippi -- 4.9.2012 8:51:49 >

kokr sm razbrala je tvoj otrok perfekcionist... ali imate še kakšnega takega v družini?
sicer pa sem mnenja, da se ne sme pretiravat ne s pohvalami in ne z grajami... ker potem ljudje postanejo odvisni od mnenja drugih... nagrada za neko stvar (namesto pohvale) je že proces ustvarjanja in končni rezultat sam...

drugače pa bi jaz, če bi otrok rekel, da nekaj ni dobro napravil pogovor speljala na to, da bi ga vprašala kaj se mu zdi narobe in kako bi izboljšal? ker če misli za neko stvar, da ni dobra potem ima gotovo idejo kako bi naredil, da bi bilo boljše... in mogoče bo kdaj ugotovil, da njegova ideja ni izvedljiva in bo ponosen na izdelek, ki ga je naredil... velikokrat bo pa stvar res lahko izboljšal...

drugače ti pa želim veliko potrpežljivosti in ljubeznivosti, da boste na koncu VSI srečni!!!

_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!

Men je padla v oko pa še ena stvar .... S takim obnašanjem ima ogromno vaše pozornosti in še več hvale. Mogoče mu pa to godi?
Konec koncev se pogovarjamo o 8 letniku in ti že marsikaj razumejo in točno vejo, kako pri starših kaj doseči. S tem, ko vam reče, da nič ne zna in ga nihče nima rad, doseže, da najbrž naredite zanj vse, da bo le videl, kako ga imate radi. In ker je bil od vedno občutljiv in ste ga zato veliko bolj cartali. In se najbrž boji, da bo tega cartanja vedno manj, ker je že tako velik.
Mogoče bi poskusili z določeno mero distance, mu malo manj prigovarjali in ga pustili, da sam ugotovi, da ni vse tako grozno.

< Sporočilo je popravil nyna84 -- 4.9.2012 8:53:19 >

Mali drama queen.
Probaj se obrniti na pediatra, da ti da napotnico za pedopsihologa. Včasih delamo napakice, ki se jih ne zavedamo, dokler nas ne opozorijo na njih. Srečno.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Kolikor sem brala, dobivajo otroci samozavest iz tega, kar DEJANSKO znajo, se naučijo in ne toliko iz pohval. Otroku baš nič ne pomaga, da ga hvalimo, kako je lepo narisal, če vidi, da je zmazek, sošolec, pa nariše krasno, saj znajo sami primerjat. Kar ni nič narobe, pač mu pomagamo postat boljši. Ni treba, da smo z vsem takoj zadovoljni, ali pa bojo otroci zafrustrirani. Navadno jim še več pomeni, če RES pogledaš, kako je nekaj naredil in ga opozoriš na napake, da jih lahko popravi. Ker potem dobijo občutek, da ti je res mar, kako jim gre.

Kar se mene tiče, delam podobno kot ti, samo da ne neham. Tudi se pogovarjam z njima, ko je kak problem, če je kaka mala bedarija, tudi pustim kdaj stat, samo če se pa stvar ponavlja, potem pa je treba prit zadevi do dna.

Recimo meni je tastarejša ves čas zbujala malega, kadar sem ga šla uspavat, torej dojit (tamala pa ne, če ga je zbudila, je bilo to zato, ker je bila pač glasna pri igri, nikoli pa nalašč, da bi mi not vmes hodila ali kaj takega). Sva se non stop kregali okoli tega. POtem sem mela enkrat vsega dost in enostavno nisem nehala spraševat. Jasno, da ti otrok ne zna sam razložit, zakaj nekaj počne, ampak če ga potrpežljivo sprašuješ okoli in okoli, različna vprašanja (ne samo zakaj si to naredil?) in če ima motivacijo, da se zmeni (da bi se rad, da mu razložiš, zakaj ej to dobro) in če ti zaupa, potem prej ali slej prideš do odgovora, zakaj se tako obnaša. To je ključ. Pri nas je bilo prav hecno: ona sama sebe ni razumela (mi je to točno tako sama povedala, da se ne razume - stara je 5 let) in ni vedela, zakaj to počne. Ni mislila, da ga ne bo zbudila (sama sem stavila na to varianto, da pač ne pomisli, da ga bo zbudila pa ni bilo tako), vedela je, da ga bo (je sama rekla, da to ve in da tudi pomisli na to prej - valjda bi jo človek najrajši kresnil - kaj mi ga pa pol budiš, če ti je jasno? Ampak se splača vseeno rajši do konca zmenit;)). Ni ga pa hotela zbudit. Ja, nelogično, ampak kadar so zraven čustva, so stvari včasih nelogične (je tudi meni včasih težko sprejet;). Njen namen ni bil, da njega zbudi, samo težko ji je bilo, če jaz crkljam njega, ker bi se ona tudi takrat crkljala z mano (tudi oči ni takrat dober, mu zvizne k meni, čim za trenutek tadrugo pogleda). Do tega sva potem prišli po enem doooolgem pogovoru. ne moreš verjet, kako olajšanje z obeh strani, ko prideš do središča problema. Sva se potem zmenili vse skup v par minutah in od takrat dalje ni več problemov (ga še kdaj zbudita, samo ne več nalašč, mali se pač za vsak drek zbudi - ne verjet tistega o 3. otrocih, ki da spijo v đumbusu - pri nas je đumbus skoz, spi pa nič:D).

Kaj sem ti hotela povedat s tem primerom? Da brskaj! Če ne zna odgovorit na tvoje vprašanje, vprašaj drugače, pa še maloi drugače, pa spet malo drugače, dokler ne prideta do tja, kjer se enemu ali drugemu ali obema posveti, kje je problem.

Primeri so vedno poenostavljeni - ker lej, že zdaj je post dolg, če bi pisala cel najin pogovor z Ronjo, pa tega nihče ne bi šel brat;). primeri so zato, da veš, v katero smer tipat, ne da bi dejansko šlo vse tako po maslu;). Če se pogreza, ga ne kar pustit, da se pogreza! Daj muroko, pokaži mu, da ti je mar do tega, da zveš, kaj ga dejansko muči, ne kar pustit. Večinoma rabimo čas in zaupanje, da se odpremo. in ne moreš pričakovat, da to bo mulo enkrat prišel in rekel, veš, mami, jaz pa ne maram it v šolo zato pa zato. To ni fajn povedat, ker je razlog neka frustracija, nekaj, česar se boji ali ga je sram ali je žalosten,v sekakor nič veselega... In za to dat ven, se moramo počutit varne.

Po tem, kar si napisala, sklepam, da se zelo bojiš, da mu ne bi kako škodila (normalno, saj si mami;), zato ga veliko hvališ in spodbujaš. Otrok pa je v letih, ko že zna sam ocenit svoje rezultate in se verjetno ti ne skladajo s tvojo hvalo - on vidi, da vsega pa ne naredi za tako strašno hvalo. IN potem neha zaupat - mami itak vse pohvali, torej se na njeno mnenje ne morem zanest. Štekaš, kaj mislim?

jaz bi ga vprašala, kaj mu ni všeč, zakaj misli, da nekaj ni dobro in mu predlagala, kako bi se dalo tisto reč zboljšat. NIč ni narobe, če ima visoke standarde, samo da jih lahko nekak dosega. Mogoče ima visoke standarde ravno zato, ker mu ves čas tuipte, kako zelo sposoben je. Torej mora naredit nekaj res krasno - kar je pa lahko v njegovih očeh precej višje kot v tvojih... Imam prijatelja, ki je totalen perfekcionist, njegova starša pa sta zelo na izi, nisem mogla verjet, ko sem ju spoznala:D. On tak je in sta ga takega sprejela. Onadva nista imela nikoli takih hudih ciljev zanj, postavil si jih je sam. In to je čisto ok. Vsekakor je pa treba ugotovit, zakaj on misli, da ga nihče nima rad in da je nesposoben.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, 900 besed? Sem prav za hec tvoj tekst skopirla v word, dala pisamo Times New Roman in velikost 12 ... no ena stran in pol pride vsega skupaj No, je pa res izčrpno in na primerih

to je čist res - naša tamala tud ni vedela zakaj joka in je jzna, ko se je zbudila in šele po hudi debati in vrtanju ugotovimo, da je jezna, ker se zbudi v temi (je ne mara in mora met tako malo lučko prižgano in takrat pač ni bla) in ker mene ni zraven (so zaprta vrata vmes). potem ko sem ji zagotovila, da sva z očijem 4-5m stran, samo da so vrata vmes, sva se zmenili, da talpj pokliče in prižgem lučko in jo objamem in da ni treba jokat, bit jezna in me pol neki tepst ko jo pridem pogledat (jup, neki me je hotla "kaznovat").

Hvala za izčrpne odgovore, še posebej Ronja, res si se potrudila. Sem že tudi sama pomislila, da bi šla h kakemu psihologu vsaj na posvet, ker sama več ne vem a me mali vozi (izkorišča, da bi dobil še več pozornosti) ali pa ima res težave. Me pa zelo skrbi, da delam napake, ki bi lahko kasneje vplivale na njega. Še posebej zato, ker imam sama precejšnje težave zaradi lastnega otroštva in se še toliko bolj trudim, da ne bi delala napak, ki so jih delali moji starši (verjetno sem zaradi tega šla v čisto drugo skrajnost in ne prepoznam več tiste zdrave sredine).

Ena je vprašala, če imamo še kakega otroka, ki je perfekcionist. Imamo še najstnico, ki je pravo nasprotje - flegma, čist na izi, se z ničemer ne obremenjuje (razen s postavo, kar je v tem obdobju tud normalno) in je z opravljenim delom takoj zadovoljna (čeprav bi lahko bilo še precej boljše).

Še enkrat hvala za odgovore, super ste.

Lp,n

to sm bla js... pa prouzaprou nism ciljala na otroka ampak na enega od vaju (oče ali mama)... sicer pa verjamem, da vam bo šlo že zato, ker si pripravljena poslušati različna mnenja...



_____________________________

Naj tvoje srce razposajeno zazvončklja,
kot mu je usojeno!