Jaz pa se tokrat javljam z dobro novico, pravzaprav malim čudežem, ker še zdaj skoraj ne verjamem. V 8t se ni videlo nič, na kontroli včeraj pa se je zarodek lepo videl, po dolžnini in vsem ostalem je velik za točno 9t. Kako se je le lahko tako skril, da ga na prejšnjem uz-ju ni bilo mogoče videti? Jaz že psihično čisto na tleh, zdaj pa tale preobrat . Sploh se ne upam več veseliti, ker še ne vem, kaj me lahko čaka...Zdravnica je bila namreč skoraj 100% da se zarodek ne razvija, ker bi se baje v 8t pa že res motral videti.

V glavnem vsem novim in starim "splavarkam" iskreno želim, da bi se jim posrečilo in bi doživele tako sladke trenutke, kot jih jaz sedaj. Kjer je volja, je tudi pot. Pozdravček in vsem!

To so pa res lepe novičke.  srečno do konca.
Jaz pa sem bila danes na prevem pregledu po abraziji in me je poslala naprej na genetiko, saj mi po treh splavih pripada genetski pregled. Naročena sem aprila 2012, pa bomo videli kako naprej.

Uau! Super!!! Lepa novička . Sem vesela zate ... zdaj pa veselo naprej .

Živjo punce.

Tudi moja prva nosečnost se lani jeseni končala z abrazijo ob diagnozi blight ovum (pri 7t). Nosečnost ni bila načrtovana, zato mi je sprva kar malo odleglo, vendar me je kasneje kar ornk zadelo. Težko sem sprejemala novice o nosečnostih pri ostalih, sploh pri tistih, ki so imele PDP istočasno kot jaz. Sploh grozna so bila samoobtoževanja, da otročka nisem imela rada in se ga veselila že od prvega trenutka naprej....

Skratka, trajalo je nekje pol leta, da sem se zares sprijaznila z izgubo in jo sprejela. Ravno na PDP prve nosečnosti sem pa ugotovila, da sem spet v pričakovanju, tokrat zares zaželenemu in načrtovanemu.

Moje izkušnje z abrazijo v UKC so pozitivne. Okrevala sem hitro, krvavela sem minimalno, prav tako me skorajda ni nič bolelo (manj kot običajna M). Glede abortivnih tablet imam pomisleke - mnoge ženske kar precej močno krvavijo dlje časa, mnoge poročajo o krčih, poleg tega je včasih potrebna naknadna abrazija.

Srečno!

Genetika ti pripada po treh splavih, kar malo kruto, če pomisliš kaj daš pri enemu splavu skoz,  da se pa to ponavlja je pa itak groza. Mene osebno je ta tretji psihično najbolj zdelal.
Čakalne vrste za genetiko so kar dolge. Naročena sem šele 10.4.2012. Do takrat, pa mi mora moja ginekologinja še enkrat preverit, ali imam pregrado.
Bom poročala kako bo na genetskem pregledu. Držim pesti za vse, da čimprej zagledamo svoje težko pričakovane  in predvsem da pridemo do željenega finiša.

Pozdravljene vse, ki ste preživele. Sem nova tukaj in če povem čisto po pravici...prekleto močno potrebujem vzpodbudno besedo.
Maja letos sem preživela SS. Same veste kaj to pusti na ženski psihi...Ko sva se odločila, da poskusiva znova, nama je takoj uspelo...sploh nisem mogla verjet. Tako zelo si želiva tega .
Torej, zdaj sem noseča devet polnih tednov.
Preden sem splavila nisem imela pojma kaj se dogaja dokler nisem obstala v mlaki krvi. Nisem imela pojma da mi je plodek odmrl...pravzaprav sploh nikoli v življenju nisem pomislila na to...do takrat.
Danes se mi dogaja vse to, kar se mi je dogajalo takrat, pa nisem bila pozorna...naenkrat se ne počutim več nosečo, prsi so padle dol, nič več  niso občutljive, nobene slabosti več, nič napetega bušija...samo trebuh me je bolel par dni nazaj, zdaj pa imam že par dni vročino. Negotovost me ubija in bolj ko se trudim to porinit na stran, gleblje se zakopljem, se mi zdi.

Čist sem na tleh...strah me je na smrt...pregled imam šele 10.januarja...
Aja, pozabila sem, da me sploh ne poznate...stara sem 33 let, imam že dva razbojnika doma, a tega si neskončno želiva.
A ima katera podobne izkušnje, ki so se srečno končale????
Kar strah me je brati te forume, ker nas je toliko...
Želim si verjeti, da bo julija nov sonček v naši hiši.

Sem nova na forumu in vam povem svojo zgodbo. V začetku decembra sem imela ss v dopolnjenem 7 tednu nosečnosti, dokončanje sem imela s tabletkami, krvavela sem potem še en teden. Fizično sem bila takoj ok, psihično pa je malce trajalo, ampak sedaj sem ok in čakam prvo  , potem pa novim zmagam naproti. To je bila moja prva nosečnost v 31em letu. Za naprej me je zelo strah, da se ne bi spet ponovilo, ne vem kako si bom to izbila iz glave. Sem pa zaskrbljena glede UZ, kako vpliva na plod. Pri nosečnosti sem imela prvi UZ najverjetneje nekje okrog zanositve (redni pregled pred načrtovano nosečnostjo), drugega pa v 6 tednu (plod velik 5 mm), potem pa v 7 tednu splav, kjer se plod ni več videl, bil je samo rumenjak. Sem nekje brala, da bi naj UZ frekvenca vplivala na plod.
Vsem "splavarkam " želim čimprejšnje okrevanje in čimprejšnji +.

Jah res nas ni malo. Do zdaj sem vas samo brala, evo zdaj se pa tudi jaz oglašam. Tudi jaz sem imela oktobra splav v 6t. Šla na urgenco, je bil plodek še ok, samo jaz sem krvavela. Ginekologinja je rekla naj počivam, ampak ko sem ponoči vstala sem vedela da je vsega konec. Vse se mi je podrlo. Hvala bogu da imam že enega sedem letnega hrčka, nisem pa niti slučajno pomislila da se mi lahko kaj takega zgodi.
No tako da smo zda spet na delu. Upam da bo januarja .

Pozdravček vsem, po dolgem času.

Včeraj sem dobila prvo menstruacijo po SS(21.11).

Občasno sem še zelo žalostna, vendar bom se počasi spet postavila na noge.
Veliko mi pomaga razumeti knjiga "Prazna zibka, strto srce".

Tisti, ki ni imela splava(pisala je na tej temi, imena se ne spomnim)- čestitam!
Mene je to spravilo še v večji obup- pa ne me napačno razumet- iskreno želim vse dobro, samo sprašujem se, zakaj ni bilo pri meni tako. Zdaj sem že vredu.

Se še katera sprašuje, kam so po SS v bolnišnici šli naši otročki? Tisti, ki so bili mlajši od 12 tednov? Morda katera ve? Zelo si želim dobiti odgovor na to moje vprašanje.

Ker že zdaj vem, da ne bom imela dostopa do interneta- vsem želim SREČNO 2012- do bi v rokah končno držale svojo srečo, zdrave otroke.

Končno malo novejša tema 

Sem se malo distancirala od foruma...je odpiral stare rane.

Pa da povem še jaz...

Oktobra sva po skoraj polnih 2 letih končno zagledala . Veselje je bilo, da psloh ne znam povedat kakšno...Sej same veste... Ampak nekaj v meni me je držalo tak na distanci. Sem se že sama sebi zdela čudna, da imam nekakšno blokado. No, izkazala se je za upravičeno. Pri 5t5dni po menstruaciji sem dobila rahlo rjavkast izcedek. Na pregledu je bilo vse še več kot ok, videl se je srček in starost ploda je bila za skoraj 2 tedna vipja. Dobila dabroston in počitek. Ampak čez 5 dni sem doivela hladen tuš. Moj največji strah se je uresničil. Glede na velikost ploda je bila nosečnost dobrih 8 tednov, ko se je zgodil SS. Dobila sem krče in rahlo pričela krvaveti. Še zvečer je bilo videti vse bp, razen hematoma za plodom. Možnosti 50:50. Noč je minila v peklenskih bolečinah in 3x izločeni kopici krvnih strdkov. Zadnji so bili usodni. Za tem ej sledila abrazaija, hvala zdravnikom v polni narkozi. Za tem pa tako psihično kot fozočno okrevanje. Fizično je bilo ok po kakih 2 tednih, psihično pa ... mislim, da je ravno kak teden kolko tolko vredu... Udarec je bila odpustnica iz katere je bilo razvidno, da sta bila dvojčka...eden z velikim zaostankom in je najbrž ravno ta plod povzročil SS.

Boli še vedno. Tudi praznina je še vedno. Ampak vsaka stvar ima svoj namen. Nedvomno je namen tega SS bil, da se telo prirpavi na naslednjo noselnost, ki bo brez dvoma potekala, kot mora. Optimizem ostaja. Želja po čimprejšnji nosečnosti je spet tukaj. Ostaja pa strah...pred tisto bolečino...fizično in psihično.

Zelo mi pomagajo meditacije in pismo, ki sem ga napisala plodu. Tistemu za katerega sem od začetka vedela in sem tudi slišala njegov srček.

Verjamem v to, da v letošnjem letu vse nas čakajo tako da veselo na delo


_____________________________

Only the hardest things makes us stronger...let's fight!

LP, zelo mi je žal za vse vas. Naj vam povem še svojo izkušnjo. V letu 2010 sem imela 2SS. Eden v 9tednu in 2 v 19 tednu. Problemi so bili v slabem MV. Zame je bilo in je še zmeraj grozna izkušnja. Vsi pravijo, da moraš pozabiti in začeti znova. Jaz sem sedaj noseča 22 tednov in še zmeraj ne morem pozabiti prezgodaj rojenega sinčeka in na ta dan po letu dni sem prižgala svečo. Prižgala jo bom vsako leto, kajti to je njegov RD, čeprav ga ni z nami. Tudi v tej nosečnosti imam probleme, vendar me doktorji resno jemljejo in preglede imam vsake 14dni. Pred mesecem sem imela tudi cerklažo. Iz srca vam želim, da vam uspe. Drugače vam pa priporočam da športate

Po malo daljšem času se tudi jaz javljam. Sem se malo oddaljila od foruma, saj nikakor ne pridem k sebi po vse teh SS. Stalno se sprašujem zakaj se to meni dogaja? Kaj če sem šla prehitro delat zadnjo abrazijo? Mislim, da je to nekakšen moj proces žalovanja za izgubljeno pikico.
V tem letu ki prihaja nam vsem želim  in tudi srečno zaključeno  .

Toliko iskrenih želja v tem času- upam, da se uresniči vsaj ena- zanositi in donositi zdravo dete.

Želim si, da se kmalu preselimo na forum "čvekanje v pričakovanju", čeprav sva še na "pavzi", ki mi trenutno ustreza.

Pozdravljene.

Sem članica tega foruma kar nekaj let; a za enkrat ne bi odkrila identitete - za lažjo prepoznavnost bom anonimna ... Od zadnjega ss-ja je minilo skoraj pol leta ko sem v decembru 11 zagledala lepi , a se je vse tako hitro končalo.

začela sem krvaveti najprej čisto malo- skoraj neopazno, nato sinoči pa močno - kar koščki so leteli iz mene in danes sem odšla k G, ki pa je potrdil, da se je "skoraj" vse ščistilo samo od sebe

Zakaj?? Mi ne znajo pojasniti, a sem si tako močno želela. Želja po njemu je še večja, stiska pa obupna ...

Kar nekaj ur sem že doma in sedim ter iščem možne odgovore na moje vprašanje ZAKAJ JAZ??

Boli me, duši me in seveda žre.... Partnerju si ne upam pogledati v oči; počutim se krivo... Otrok ni bil načrtovan a zaželjen.. On mi deluje mirno in mi ves čas govori naj se ne obremenjujem, da sva še mlada in bova imela še veliko ; kdaj? Kolikokrat se bo usoda poigrala z mojimi čustvi? Le kdaj bo on resnično pripravljen na ; moški niso nikoli...moj pravi, da čaka redno službo, lastno stanovanje, boljše finančne pogoje,... Bolelo je že teh pol leta ko sva pazila oz. je on...
Zdaj bo še bolj
Ne znam začeti pogovora z njim, da bi mu odprla svoja čustva in povedala kako me žre ko mi reče da bova enkrat imela - sovražim to besedo ENKRAT !

Kako naprej pa ne vem...