Spletno mesto uporablja piškotke

za zagotavljanje spletne storitve, analizo uporabe, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotov ne bi mogli nuditi. Z nadaljnjo uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.

V REDU

Več o piškotnih

Odgovori

Forum: Partnerstvo

V objemu žalosti

Ne smem žalovati...

1

02.10.2005, 13:04

Solzice

162

... koliko takšnih zgodb slišim. Tudi moja je bila na začetku takšna.

" Pozabi, saj imaš še dva zdrava otroka doma, saj sta še mlada ..." In dobila sem občutek, da je z mano nekaj narobe, ker razmišljam o moji hčerki, da se ne smem spominjati njenih globokih pogledov, ne smem spominjati topline ob dojenju itd. In tako sem resnično poskušala živeti. Bila "normalna" navzven. Pa ni šlo dolgo.

Potrebno se je bilo ustaviti, pogledati vase in žalovati.

Ljudje, ki nam svetujejo, naj čimprej pozabimo, kar se nam je zgodilo, mislijo dobro in nas želijo zaščititi pred bolečino. Vendar je izražanje občutij zelo pomembno. Potrebujemo čas. Čas, da se navadimo na bolečino, da jo sprejmemo in se naučimo živeti z njo.In čez nekaj časa manj boli. Spomini niso več boleči in jih iščemo. Želimo vse kar nas spominja na našega otroka.

Za žalovanje ni nikoli prepozno in žalovanje ne pozna bližnjic.

Zato,draga mamica, če si upala odpreti to stran in prebrati moje misli si na pravi poti do mavrice, ki čaka tudi nate.

02.10.2005, 13:44

ZARA

17227

Uh, jst sploh nisem tak tip človeka, ki bi žalovala z drugimi...enostavno ne znam teh stvari deliti z drugimi...takrat sem najraje sama...

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

06.10.2005, 18:07

Soncnica

676

res si pogumna!!! Sploh si ne predstavljam kako bi bilo, če Jaše ne bi bilo več. Mislim, da potem zame ne bi bilo ničesar več...

Nenazadnje; vse ima nekaj slabega in nekaj dobrega, takšne zgodbe, kot je tvoja nas spominjajo, da ni nič samoumevno!

En ogromen šopek najlepših zate

10.04.2006, 15:03

sonchek

3445

Tudi meni se zdi, da me vsi nekaj posiljujejo in silijo...pa dej jej, pa pejt mal ven na zrak, pa dej to, pa dej tisto....men je pa tok grozno in najraje sem čisto sama....
...zaenkrat se ne morem še z nobenim pogovarjat o tem kaj se je zgodilo, ker mi je še vedno tako hudo in takoj ko pomislim samo na to začnem jokati....kaj da bi šele govorila.... user posted image ...

_____________________________

Kaj ti pove moj topli objem,
ko k sebi te privijem:
ljubo moje detece,
zate le živim in bijem...(26.11.2007 in 27.09.2009)
--------------------------------
str. U-84

10.04.2006, 15:31

Solzice

162

Sonchek,

kar se s tabo dogaja je tako normalno za žalovanje. Si v obdobju, ko sprejemaš, da tvojega sončka ni več. Tudi to je normalno, da iščeš tišino, da si sama s tabo.

Draga Sonchek, počni tisto kar ti paše. Ne oziraj se na okolico. Trenutno si pomembna ti. Saj veš, navsezadnje vsak svojo bolečino prenaša sam in je sam zanjo odgovoren.

Veš, mogoče bo prišel čas, ko boš želela govoriti o svoji izkušnji, mogoče tudi ne. Žalovanje je zelo oseben proces in v žalovanju ni nič narobe. Samo sprejeti je potrebno izgubo.