je postal najbolj pogost stavek našega 4,5 letnika (skrbi nas tudi, da ga je začel kopirati že mlajši bratec), ko se zgodi kaj kar mu ni všeč (npr. ko mu bratec vzame igračo, "teženje" staršev, da naj se že obleče ipd..)... V vrtcu pravijo, da si otroci to pravijo non stop, mene pa zanima kako bi vi reagirali.. Pri nas se največkrat delamo, da ne slišimo ali pa razložimo, da ima bratca kljub temu, da mu je vzel igračo zagotovo zelo rad in obratno, in da lahko koga prizadene če govori take stvari..

Meni je to parkrat rekel, ko je bil majhen in zelooooo hud, pa sem rekla: o, jaz pa tebe maram in to zelo zelo. Pa je kmal pozabil na te fore.

Pri nas isto pali


_____________________________

oh super ideja!! hvala, upam da se bo obnesla tudi pri nas.

Super!!!

V vrtcu pa veljajo druga pravila. In moja hči, ki je šla pozno v vrtec, se nikoli ni mogla navadit na vrtčevsko "komunikacijo", ker je predolgo odraščala med odraslimi, ki se ne gremo takih igric. Tako da tega, kar si v vrtcu rečejo, ne gre jemat tako dobesedno.


_____________________________

Še never nisem bla tko bed k hojte!!!

Jaz mu odgovorim: Jaz imam pa tebe zelo rada! Kaj bova pa sedaj? ....in ga mine, da me ne bi več maral
Očkov odgovor je pa: Jaz te pa ne bom maral, ko se boš želel igrati z mano. Pa tudi ponavadi pomaga.


_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Jaz sem Ronji isto rekla - in je tudi pomagalo. Samo ne vem, če je to vzorec, ker se ni ponavljalo...

Tale "ne maram te več" je bil tudi pri nas eno določeno obdobje. Ko je bilo prvič izrečeno meni, se mi je sesul moj varni svet mame. Bila sem v šoku. Ker je dejansko izrekel v nekem afektu, poln nekega meni nerazumljivega besa.

Uredili smo situacijo, ker se je počutil ukleščenega v njemu brezizhodno. In od takrat naprej teh besed ne zaznavam več. Če pomislim, mi jih ne izreče več. Sva si ustvarila en tak fajn odnos: mama - otrok. Z veliko pojasnjevanja. Moj otrok potrebuje besede, razlage.

Sem pa zaslišala med igro z vrstniki, da si kdaj izrečejo to "ljubezen". Le-tega ne jemljem smrtno resno, ker so običajno čez 5 minut že najboljši prijateljčki. Njihovi odnosi, se mi zdi, tečejo dokaj hitro. V enem odraslem dnevu se zgodi cel otroški mesec!

Se pa pogovarjamo, da smo si ljudje različni. Da nekateri radi delijo, drugi ne. Da se nekateri radi družijo, drugi pa so rajši malo sami... in da to ni nič narobe.

Imeti rad in ne imeti rad, se mi zdi otroška pravica.

Tudi moja dva otroka.


To je tudi naša pravica, hehe, ne samo otroška;). Samo da mi navadno tega ne rečemo tako direkt.

Zato pa so otroci tako zlati, ker so neposredni.

Isto.