MOŽGANI NISO VARČEVALNA KNJIŽICA, intervju s prof. Elsbeth Stern
V: Ali so otroci zaradi zgodnjega učenja srečnejši in uspešnejši?
O: Tu gre za velik nesporazum. Možgani niso varčevalna knjižica, na katero polgamo znesek x in čez par let dobimo znesek y.
V: Se vam torej zdijo pričakovanja do zgodnjega učenja pretirana?
O: Otroštvo naj bi nas pripravilo na kasnejše življenj – ampak nihče ne ve točno, kaj nam bo kasnejše življenje prineslo! Pomembno je, da otroci spoznavajo vsakdan neposredne okolice. Zaradi tega v vrtec ne sodi pouk kitajščine, ampak obisk pekarne ali vrtnarije. Seveda po drugi strani starši lahko premislijo, kaj bi otroku želeli ponuditi. Ampak paziti morajo, da paše v njihovo življenje.
V: Zgodnje učenje česa bi bilo smiselno?
O: Otroci so šele po četrtem letu odprti za močno vodeno učenje. Takoj ko lahko sprejmejo gledišče drugega, je smiselna specializacija. Če bi jih npr. želeli pripraviti na branje, morajo imeti prej občutek za akustičnost jezika. To jim lahko psredujemo s skupnim petjem, recitiranjem ali ploskanjem zlogov. Na matematiko jih pripravimo tako, da z njimi štejemo in iščemo simetrije, ne pa tako, da vadimo poštevanko. Kdor se ukvarja s svojim otrokom, sam po sebi dobi ideje, kako bi ga vodil naprej. Za to pa ne potrebujemo posebnega programa zgodnjega učenja.
V: Naši otroci se morajo znajti v kompleksnem svetu. Katere sposobnosti potrebujejo za to?
O: Pomembni so tuji jeziki. Ampak starši lahko svojo slabo vest nadzirajo: če je tuji jezik del vsakdana in ima otrok veliko prijateljev, ki govorijo angleško ali špansko, potem je smiselno razmisliti o dvojezičnem vrtcu. Priložnost in potreba sta najpomembnejša dejavnika za uspeh pri učenju tujega jezika. Če so predpogoji izpolnjeni, se lahko kateregakoli tujega jezika naučimo kadarkoli v življenju. Nesmiselno je, da bi otroke velemest učili angleške besede »chicken« že v vrtcu, če še nikoli niso videli prave kokoši.
V: Ali zgodnje učenje povečuje inteligentnost?
O: Starši ne bi smeli preceniti svojega vpliva na nadarjenost svojih otrok – tu geni odigravajo ne igrajo nepomembne vloge. Ampak lahko pa veliko prispevajo k razvoju otrokovih talentov. Odločilnega pomena je samoregulacija: da se otroci lahko učijo, morajo zgraditi toleranco do frustracije in morajo razumeti, da so stvari v življenju redko take, kot bi jih radi videli. Za to pa potrebujejo veliko igre in si prisluhniti, da bi odkrili, kaj hočejo. In to ni možno, če so od jutra do večera v šoli.
Vir. Revija Eltern, 6/2008
