Naša Tia je stara 2 leti in je začela tako kričati in vpiti, če nekaj ni takoj in če kaj ne dobi takoj, da mi to že preseda.Potem začne kar naenkrat močno jokat in izsiljevat.Ne vem kako naj ukrepam, dogaja se tudi da se sredi noči zbudi in začne s tem "izsiljevalskim" jokom.Danes npr se je ponoč zbudila in močno začela jokat in ponavljat "tortico amala" in jo sploh nisem mogla pomirit.Ali se katrei tudi kaj podobnega dogaja in kaj naredite.Jaz v večini primerov ji ustrežem, sam da neha jokat, kadar pa rečem ne, je pa groza kako se to stopnjuje z jokom.Pozdravček vsem in hvala za odgovore.

Taki so vsi otroci.No večinoma jih je takih,ki preizkušajo živčke staršev in do kam lahko grejo z izsiljevanjem.
Tu pa pridejo na vrsto starši.Ali popustit inustreč,pa s tem pokazat otroku,da lahko na ta način doseže svoje ali pa ostat trden inpotrepez ter ignorirat zahtevke otroka,ter mu s tem dokazat,da na tak način ne bo dosegel prav ničesar.Če popustiš,bo zahteve iniziljevanje samo še stopnjevala.
Vem,da je težko sem preizkusila pri mojih otrocih in sedaj pri vnuku.
Prej sem imela še dovoljtrdne živce,sedaj pa je že teže,ampak vstrajam.
Naš najraje naredi sceno v kakšni trgovini pred publiko.
Ko pa se lai jaz lai moja hči obnašava,kot da ga ne slišiva in greva svojo pot naprej,se hitro umiri in pride za nama,samo,da naju spremlajopol grdi pogledei ljudi.Pa kaj pol,me ne briga naj se brigajo zase!
Moj mož Timijev nono pa ima svojo taktiko.Začne mu z mirnim glasom dopovedovat,da to ni lepo,da ne bo dosegel ni,ter ga zamoti skakšno drugo rečjo.Pri najmu to pali pri nas ženskah v družini pa ne.Čudno kajne?

Torej poskušaj jo ignorirat in ustreč vsaki nejni muhi,če le moreš.

Jaz se nimam otrok, vendar se spomnim, da mi je oci odvzel to grdo navado, tako da me je grdo pogledal in me vprasal, ce hocem, da mi da razlog za jok. In ko sem nadaljevala, mi je rekel, da me zadnjic vprasa.
Od njega sem jih dobila po riti samo enkrat. Pa mi je od takrat bilo dovolj, ce me je to vprasal ali pa me z malo visjim glasom poklical po imenu. Takrat sem vedela, da nima smisla teckat naprej.

Jaz bi ti rekla, da se ji ne pustit. Tamala itak ve, da ji bos ustregla slej ko prej. Pa naj malo joka!

Joj, ne dovolit otroku, da te komandira. In sredi noči tortico je?

Konkretnih izkušenj s tem še nimam, ker je moj sin star komaj 14 mesecev in je šele pred kratkim začel z ipiko. Takoj ga skregam in ga pustim, kjer pač je, da se pomiri. Nikoli mu v ničemer ne ustrežem, če je živčen in ipičen.

Zadnjič je bil kaznovan tako, da je moral pri miru sedet na kavču in gledat dnevnik z atijem (ne dolgo, ampak vseeno) .

Naša dvoletnica tudi izsiljuje,še kako, ampak jasno mi je, da ji ne smem popuščat, ker sem potem izgubila to bitko. Čeprav je, kot sama praviš, najlažje popustiti, ker ta jok in cviljenje je nekaj najhujšega, kar lahko mali otrok proizvaja, se trudim in trudim in moj trud počasi rodi sadove. Upam, da se v svojih izjavah nisem prenaglila, ampak občutek imam, da ji z mirnim glasom, lahko že marsikaj dopovem.
Lepo jo dvignem, jo gledam v obrazek in jo vprašam, zakaj bi zdaj po vsej sili rada šla recimo dol po stopnicah, če smo vsi lepo zbrani tukaj. Razložim ji, da ne more sama dol, ker ni ograje, da bi se prijela, da bo padla in si razbila bučo, pa bomo morali v bolnico. Naj lepo počaka, da bomo šli vsi skupaj. Pa potem čez nekaj minutk res naredim to, naj vidi, da če ji nekaj obljubim, to tudi drži, vendar ne takoj, ko si ona to vtepe v glavo. No, ZAENKRAT uspeva. Pričakujemo pa dojenčka in takrat se bojim, da se bodo izpadi multiplicirali .
Je pa res to izsiljevanje prava bitka z živci, grrrrrrrr.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Mi tudi pričakujemo dojenčka in se tudi jaz bojim, da se bo to samo še stopnjevalo, da ne bo nehala.Lp

Sej ravno to je problem...ker me mame prehitro popuscamo se mi zdi...tud nas ce ni TAKOJ je PREPOZNO...kaj pocne...krici, se mece po tleh, z glavo zabija v tla...celo do te meje, da mi zacne bruhat...ce sva doma, ga enostavno ignoriram...pa naj bruha ce mu pase...naj ve, da ni in ne bo vedno po njegovem...ker ce samo enkrat obvelja njegova, bo ze naslednje kricanje hujse...to,da ne popuscamo je pa krizev pot...meni je nekoc gina zlo dobro napisala nekaj nasvetov, ki se jih nekaj mesecev drzim...hudo je, ampak se mi zdi,da je tamal koncno mal dojel, da vedno pa le ne bo njegova...tko da, doma ga pustim...naj skace, krici, se mece ce mu pase...jest grem enostavno ven iz prostora...ce mi to naredi kje v javnosti, ga enostavno primem, nesem v avto, brez besed in se odpeljeva domov...ker je moj soncek in zanj bi dala zivljenje, ampak ce ne bom DANES postavila mej, bo obnasanje samo se slabse, dokler me ne bo preglasil in zacel "hodit" po meni...in temu posledicno se taksni otroci zacnejo obnasat se do drugih otrok, kar je pa zelo neodgovorno od nas starsev....mogoce sem ti napisala kako kruto a pisala sem ti iz lastnih izkusenj, ker je nas tamal res problematicen...no vsaj bil je...zej se ze kazejo prvi napredki :) ...hehe vpras petro ( k ma nejo ), k mojo trmo spremlja od zacetka

Ko začne tuliti in rjoveti, ker tako želi nekaj doseči, se obrnem vstran - enostavno se delam, da ga ne slišim - pa takoj neha.

Zdaj otroku ustrežeš,ko želi sredi noči tortico,ko bo zrasla bo sredi noči zahtevala avto, pa denar, drugače bo tulila, in da bo mir pri hiši ji boš ustregla.Zdaj je pravi čas, da se ne pustiš izsiljevati, kajti jutri bo prepozno.Postavi otroku pravila, katere pa mora upoštevati, otrok potrebuje mejo, ki je nikakor ne sme prekoračiti, pa kompromisi tudi obstajajo, začni zdaj...

Tudi pri nas so podobne štorije. Tamala se dere kr naprej. Niti pogledat je človek ne sme. Ne bom se zdaj spuščala v podrobnosti naše zgodbe, vendar vem kako je, ker se to občasno dogaja tudi ponoči. Vsekakor je jasno, da smo starši samo krivi, ker smo otroku preveč popuščali, vendar to itak sami vemo. Kako pa zadevo rešit? Najprej pogruntaj kaj deluje pri tvojem otroku. Pri nas namreč nobeno kričanje ali ena po riti ne deluje. Samo železni živci in totalna umirjenost. Še nedolgo nazaj mi je bilo zelo težko "ne vznemirjati se", zdaj pa sem se navadila in si s tem prihranim marsikatero minuto živalskega dretja. Seveda je tudi pri nas velikokrat po njeno, ampak vsaj na miren način, z nekim razumnim dogovorom. Poskusi tako tudi ti. Verjetno ni najbolj bistro, da bi zdaj začela uvajat totalni red, po tem ko si ji preveč popuščala, ker je vprašanje če bi delovalo. Pri nas vem da ne bi.
Upam, da sem bila kolikor toliko razumljiva. Želim ti veliko uspeha.

Tud moja 2letnica ima take izpade, samo da se ona v takem primeru še celo po tleh meče in 2x se je od ihte celo vn iz pojstle vrgla, da je bla vsa buškasta. Kako ukrepam? Izsiljevat se ji ne pustim, ker s tem ne bi dolgoročno gledano dosegla ničesar... čakam, da jo mine-traja tud pol ure in takrat je stanje pri nas neznosno, kot bi jo iz kože dajal. Ne vem, upam, da ima katera odgovor, da sprobam taktiko.  

_____________________________

Osrečujejo me zakladki Nika, Jaka in mali Izak:-)

Dvakrat ji rečem naj se umiri, če ne uboga jo ignoriram. Kmalu pride nazaj in stiska in lubčka.

         

Tamali to počne.Taveliki nikoli ni počel tega.
Pa še na tla se vrže zraven.Ga pustim,da se zdere in skuja,nato se pa lepo zmeniva,kaj je prav in kaj ne.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...