Pri našem 2-letniku smo trme zadnje čase že vajeni. Vendar smo ji bili do sedaj kolikor tolikor kos in smo jo uspešno "omejevali". Zadnje dni pa je naš  nemogoč. Z možem se počutiva totalno nemočna. Nič ne uboga, vse mora biti po njegovo, kar naenkrat ne razume več besedice ne, skratka ne veva več kaj naj narediva. Ne pomaga, če mu prepoveva se igrat, če mu rečeva da bodo šle igračke v smeti, da ne bo šel z nami, če gremo kam, da bo šel spat,..... vse sva probala, on pa se nama smeji in naprej tera svoje.
Zadnjič smo bili v pizzeriji in me je bilo sram, ker nisva obvladala svojega sina. Kot da bi se mu strgalo, metal je stvari po mizi, vlekel prt, se afnal pri hrani, tako da je na koncu vse zbruhal, skratka groza. Pa prej res ni bil tak. Sem bila kar ponosna, da imava lepo vzgojenega sina, sedaj pa takole.
Včasih mi tako živc dvigne, da se moram it prav ohladit v drugo sobo, da jih ne dobi čez rit, ker me roka že pošteno srbi, čeprav sem odločno proti temu. Tudi možu, ki je zelo strikten pri vzgoji, popuščajo živci. Najbolj ga skrbi, ker so imeli v službi nek seminar na temo otroci in tam so rekli, da otrokovo osebnost izoblikuješ oz ga vzgojiš v največji meri do tretjega leta. In sedaj samo ponavlja, da ima samo še 10 mesecev čas, da ga lepo vzgoji in je že čisto obupan  (malo za šalo, malo za res).

Torej kako vi reagirate v taki situaciji? Je tudi pri vaših 2-letnikih podobno? Gre res le za obdobje ali je to njegov karakter, ki ga ni mogoče spremeniti?

LP, Bejba



_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Če je bil prej popolnoma drugačen, gre verjetno samo za obdobje trme in bo kakšno leto hudičevo naporno, če pa je bil že prej malce bolj živahen, ste ga pa nekje pobiksali + obdobje trme in je doza polna.
Na eno stvar pa bi se le usmerila:

A mu vidva samo to pravita ali tudi dejansko to naredita? Ker tukaj je vsa umetnost; če mu vidva samo nekaj v prazno grozita, igračke pa še nikoli niso romale v smeti (saj ni nujno, da jih res vržete proč, le v vrečo za smeti jih dajte, postavite pred vrata, pa zvečer v kevder z njimi za najmanj 3 mesece). Skratka - bodita dosledna. Če mu zagrozita, da bo šel spat, potem to po drugem opozorilu res storita. Ni čudno, da vaju ne jemlje resno, če nikoli ne občuti posledic.
Kar se pa obnašanja v piceriji tiče - jaz bi ga opozorila prvič, drugič bi zagrozila z odhodom, tretjič pa bi ga pobasala in bi šli kar lepo domov. Eden od vaju bi ga odpeljal v avto, drugi bi pač prosil kelnarja, če vam lahko stvar zavije za domov, plačal in bi se pobrali, pa če bi se mali razpočil od vsega hudega.

Pravijo, ja, da se do 3. leta vzgaja, do 6. prevzgaja, potem pa imaš, kar pač imaš. No, jaz pravim, da nikoli ni prepozno, da popraviš napake, seveda pa je ogromno odvisno od otrokovega karakterja. Našemu sinu, recimo, še zmeraj ne pride nič do živega, pa grožnje vedno dosledno izvedemo. Ampak je tak karakter in gre vedno do konca, moram pa priznati, da se nam je doslednost že kar obrastovala. Tri leta smo ga fejst biksali pri njegovi vzgoji , potem popravljali in se vsi skupaj sestavljali, zdaj pa upam, da gremo kar uspešno proti cilju.

Saj bo, le dosledna bodita in jeklene živce.

Saj smo že veliko groženj uresničili, a njemu je potem žal samo kakšno minutko. Se malo zjoka, naslednjo minuto pa je že spet ves nasmejan in pozabi, da smo karkoli vrgli v smeti ali da smo zaradi njega prej šli od kje. Tudi zadnjič smo šli iz pizzerije kmalu zaradi njegovega obnašanja. Ati ga je popokal v avto, mu povedal da gremo zaradi njega domov in da ne bomo šli nikoli več na pizzo., če bo takšen. Jok je bil samo do avta, potem pa se je že smejal in uganjal vragolije naprej. Po eni minuti že pozabi, da je bil kaznovan .

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

Ja, saj jih večina tako reagira, dejansko jih prav malo briga za tiste igrače ali kaj drugega, sploh tako majhne. Ampak vidva vseeno vztrajajta, ker če bosta zdaj popustila, češ saj itak ni nibenega haska, si bosta naredila le medvedjo uslugo. Vztrajajta pri svojem, pa četudi zgleda, da ga nič ne gane. Enkrat bo že dojel, sploh če je tak karakter, bolj miren. Bo pa še naporno, na to se kar pripravita, pol leta do enega leta traja tole ljubko obdobje
No, pri nas pri sinu že 5 let , pa je star ... hja, pet let

Aja, še to bi mogoče dodala - boste pač mogli sedaj svoje življenje prilagoditi otroku; namesto ven na pico, kar halo pica, ali pa jo iti kupit in doma pojeste, izleti samo tja, kjer ne bo preveč moteč za okolico. Mi smo si npr. z našim letos prvič upali v Postojnsko jamo, pa na ljubljanski Grad na stolp, tako pač je

Mislim, da ni tako hudo, kot zveni. Glede vzgoje do tretjega leta imaš sicer prav, vendar uspešnost tegavzgajanja vsaj po moje temelji na vztrajnem ponavljanju nekih omejitev, ki so nujne, in tudi na tem, da otroku daš vsaj nekaj svobode, da ga ne vzgajaš v nekega pohlevnega robota. ker mu to v kasnejšem življenju ne bo nič kaj koristilo.

Konkretno glede picerije, midva sploh ne hodiva z našima  rada v gostilne, saj ne moreš od dveletnega otroka pričakovat, da bo eno uro sedel pri mizi in potem dalje akcija. tako da pač mogoče izbereta picerije, ki imajo otroški kotiček ali si pico naročita na dom.

Glede kazni: po moje je treba izbirat kazni, ki so primerne za otrokov starost. Zdaj da boš vse igrače pometala v smeti, bo žal samo tebi, ta malemu itak ne. se pa stanje zelo izboljša proti tretjemu letu, glede posledic neuboganja ali kakorkoli že hočeš. Pri moji tavečji je bil dolgo časa aktualen Nodi in če ni ubogala česa, pri čemer sem vztrajala (recimo imamo probleme z odhodom v posteljo zvečer), sem ji zagrozila, da ne bo smela gledat risank. Ko sem izrabila že vsa druge motivacije. Ta mlajša je sedaj stara 20 mesecev in kake debate o kazni odpadejo, enostavno jo odstranim, povem, kaj ne sme, pa če se na glavo postavi. Še ni tako daleč, da bi kaka grožnja o kazni zalegla.

Pri kazni je treba pazit tudi, da jo potem res uresničiš. Bi ga res pustila samega doma, če si mu tako zagrozila? Dvomim. tako da izbereš nekaj, kar mu mogoče dosti pomeni, da ne bo bonbončkov ipd, čeprav tudi to ni najbolj krasno. Vsekakor nekaj, kar lahko potem res narediš.

Ah , naporne zadeve so to,pri nas tudi, nismo izjeme, še zdaleč ne.


_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn

Jaz bi se pridružila predhodnicam. Moj dveletnik je tudi taka egotrma. 24 - ur na dan se pogajamo. Ne bo tega, ne bo onega, ne bo se previjal, ne preoblačil, ne jedel tega, ne onega, ne pil iz tega lončka, ne pospravljal za sabo, grdo dela s plišastimi igračami, naju dva udari, ko mu kaj ne dovoliva,, za oblačenje in previjanje ga kar fizično morava prestavljati in vlečti  za sabo. Tudi mislim, da se mi bo zmešalo. Malo me potolažite, tiste, ki ste kaj uspešne pri zatiranju te trme. Kaj narediti, ko otrok udarja starše - ker je tak živčko. Po naravi je res bolj trma in ego, ampak zadnje čase nenormalno. Nobene stvari ne speljemo brez pogajanja. Si kar oddahnem ko gre v vrtec. A je to normalno?? NIč se sam ne igra. Ko nekaj gleda in jaz drugo, mi prepreči -  da bi morala jaz gledati z njim in mi revijo zapre dol. Kavo pijem stoje. Malo mi svetujte in potolažite.  Noče se za lahko noč posloviti od mene, se obrne vstran - brez vzroka predhodnega. Kar trmari se v tri dni. Enostavno kot bi bil hudič v njem in neka zloba do lastnih staršev. Help.

Jaz bi mu pa dala takšno kazen, ki bi ga najbolj bolela. Za grdo obnašanje mu igrač ne bi vrgla v smeti, ampak bi jih dala recimo na omaro, tako da bi jih lahko cel čas gledal, le do njih ne bi mogel. Odstarnila pa bi ga seveda iz prostora in se pogovorila z njim, ko bi se pomiril. Potem bi pa uvedli nagrade. Vsak dan, ko bi pač ubogal in se lepo obnašal bi dobil na plakat na steni eno štampiljko. Za vsako štampiljko, bi dobil eno igračo nazaj, ob neprimernem obnšanju, pa bi jih spet izgubil.

Laluna, otroku bo potrebno postavit meje. Treba mu je razložit, da se staršev ne tepe.

Naš 21-mesečnik je tudi precej začel trmarit. Sicer še nismo v fazi 2-letnikov, ampak mislim, da se ji približujemo. Ampak ko se začne trmarit, ko želi npr. kakšno stvar, ga enostavno ignoriram. Če želi bombon in mi začne kričat in jokat in se po tleh metat, mu lepo povem, da bombona pač ne bo dobil in da lahko kar takoj neha - traja sicer nekaj časa, ampak ko vidi, da ne bo nič dosegel, utihne in se pomiri. V soboto mi je npr. vrgel na tla nogavičko, preden sem uspela pospravit perilo. Dvakrat sem ga lepo prosila, da naj jo pobere, pa je ni hotel. Potem sem mu iz roke vzela njegovo najljubšo igračo in jo postavila na omaro, tako da jo je videl, doseči je pa ni mogel. Nekaj časa je gledal, potem pa je lepo pobral nogavičko in mi jo dal v roke, jaz pa njemu igračo.

Kar pa se tiče tega, da naju z možem tepe, ga jaz, še preden jo fašem, primem za roko in ga precej močno držim in mu povem, da se mamice in atita ne tepe. Dokler mi ne reče, da me ne bo več tepel, ga enostavno ne spustim. Zdaj se je že navadil, dad sem jaz bolj trmasta kot on in da bom jaz uveljavila svojo volje, ne on.

Kam bom pa prišla, če mi bo že pri 2-eh letih po glavi skakal? Me bo pri 10-ih prebutal, al kaj?

Bejba, samo vztrajaj pri svojih načelih, tudi jaz nisem dosegla "ubogljivosti" čez noč, ampak traja to že skoraj vse od rojstva, da ga navajam na to, da mi ne bo po glavi hodil.

Pozdravljeni.
Moja punca je stara skoraj tri leta in se mi zdi, da je iz dneva v dan hujše. Mi smo igrače že metali v koš (spravili na varno), za kazen ni smela jesti sladkarij, pa gledati risank in podobno a malo to sploh ne prizadane.
Če jo skregaš,se dela, kot da nič ne sliši oz. se nje to sploh ne tiče.Če ji lepo razložiš kaj sme in kaj ne, lepo obljubi, da bo naprej pridna, a kaj ko pride spet njen dan, ko ima sršene v ritki. Kot da bi delala nalašč nagajala in ne ubogala.. In mislim da to tudi dela.
So pa dnevi (in k sreči je teh malo več), ko je pridna in se z njo da lepo pogovorit, se lepo igra in je skratka pridna.
Mislim, da je mala v obdobju trmarjenja in preizkušanja mej, do kod lahko gre pri posamezniku. In venomer je na meji dopustnega. Po mojem nas reši samo trdnost in vztrajnost pri postavljanju mej in dajanju nekih okvirov, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Najhuje pa je, če ima morda mali pri komurkoli 'potuho' in se lahko gre potolažit in zjokat. To je najhuje.
Sicer pa me je vedno zanimalo kako vzgojiteljice v vrtcu uspejo obvladati naše neubogljive otroke? Tam celo jedo vse kar dobijo, pridnko ubogajo in poslušajo. Ali si mora človek (starš, vzgojitelj) pri otroku pridobiti avtoriteto? Starši jo po mojem zelo težko dobimo, ker smo mi tisti, ki po malem in malem popuščamo otroku že od malega in ga od malega 'cartlamo'. Mislim, da je to začaran krog? Ne vem.

Morda je med nami tudi kaka mama vzgojiteljica, ki bi lahko kaj več povedala o tej temi.

L.P. Piba

Tudi imamo dvoletnika in takšne težave, zato sem na to temo že marsikaj prebrala. Baje so dvoletniki takšni zato, ker hočejo svoje želje in cilje uresničit na vsak način, pogosto po grdi poti, ker še ne ločijo slabo od dobrega. Jaz te izpade rešujem tako, da poskušam biti vztrajna in da mora narediti kar zahtevam. Tukaj pa se mi zdi pomemben tudi zgled. Npr. ko gre zvečer spat in atiju noče dati lupčka, mu ga dam jaz-atiju in takoj nato mu jih on  da še kakšnih pet.
Moram rečti, da je postalo naporno!

To ni še nič. Le da vama svetujem, da res poskusita nekako obvladari otroka, da se ne bo potem zgodilo tako, kot se je pri petletniku mojega prijatelja. Otrok mu je namreč včeraj rekel natančno takole: "A toliko časa sem bil v trebuhu, da sem se nazadnje takemu prascu rodil!"