Včasih se bojim, da si kdo misli al smo mi pršli iz fronte
pri nas je isto. cela je potolčena, v dlesen si je nabila zobke, za piko na i pa je včeraj zvečer še staknila buško na čelu.
z možem samo laufama za njo. zaklepava vrata, bognedaj, da ima kaj na dosegu roke od krem, do pilotov. dobro ve, da ne sme vzet telefona in če se slučajno znajde v njenem dosegu, ga zagarbi in hitro tipka, dokler ne pridem do nje.
prejšnji dan sem jaz počivala, ker sem se celo noč učila. iz dnevne se je samo slišalo nabijanje pet po tleh, mož pa : L. ne to, pusti to, daj mi sem
....
ko sem prišla v dnevno je bil čist zasopihan
.
ko smo zunaj je super, če pa je grdo vreme in smo not, pa je pravi mali
pri spanju se nama meša. oba morava bit zraven. v svoji posteljici ne bo spala niti slučajno. premetava se od mene do moža, naju boža, ščipa, lupčka, včasih tudi do uro in pol.
mož je rekel, da moram it z njo k zdravniku
in tudi naša je stara 2, 5.
RAho, vsa čast, da sta upala it še po enega
. midva še enga otroka ne sfolgava. včasih sem si želela imet tri, sedaj pa ne vem če bosta sploh dva.
sicer po drugi strani razmišljam, da bi morala imet bratca al sestrco, ker se mi zdi da ji manjka otroška družba. zelo rada ima otroke.
eh, baje mine