Noben ni trdil ali rekel, da se moraš odpovedati svojemu življenju. Samo spremeni ga oz. priredi ga svojim IN otrokovim potrebam. Torej, če vidiš, da z otrokom ni možno nakupovati, pa naj gre za kruh ali čevlje, ga ne jemlji s seboj. Če z otrokom ne moreš piti kave ali jesti, tako kot ČLOVEK, ne pojdi z njim ali pa pač zelo zelo redko.

In misel, da bo otrok celo kosilo privezan in v stolčki mirno sedel in čakal, da se bosta starša najedla je utopična. Otroku pač hitro dolgčas postane....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pozdravljena FANTEK1...
Ja, na vse tole bom rekla:nikar se ne boj, kaj menijo drugi, nikar se ne boj, kaj si mislijo drugi...Mamica že ve, kaj je najbolje za otroka. Otroci so včasih trmasti, so nagajivi, so potrpežljivi in so kdaj taki, da kot starš ne veš več kako ravnat. Ampak mlada mamica, brez skrbi, vaša vzgoja je pravilna, fantek naj hodi z vami, pa čeprav ima izpade:)Enkrat se bo nehalo. Ste že slišali za rek:mali otroci, mali problemi, veliki otroci, veliki problemi?Mogoče vam ga bo katera starejša mamica potrdila. Otrok je vaš, mogoče niti on sam ne ve, zakaj je tečen, da to ni prav, kako bi bilo, če bi bil drugačen...Tudi mi imamo dobre, slabe dneve, vendar smo odrasli in si znamo stvari razložiti. Moj brat je bil nekaj podobnega.Katastrofa!!!Vendar je mama vztrajala, tudi takrat, ko je bilo nemogoče, ko ni več videla izhoda...Ampak danes je tridesetletnik, ki ima še zmeraj trdno voljo...vendar dobro srce in se znajde bolj kot tisti, ki so bili najbolj pridni...Se opravičujem, da sem dolga, upam, da vam bo lažje...Pa kar mislim si, kako prijetnega dečka imate....

_____________________________

reny

FANTEK1, načeloma se strinjam s tem, kar je napisala mamuška, ampak vedno v praksi ne gre tako zlahka. Včasih je treba z otrokom kam v trgovino, konec koncev mora tudi sam kaj poskusiti (čevlje recimo) in takrat se isti cirkus lahko ponovi.
Otrok poskuša, koliko mu bo dovoljeno. Imava približno enako stare škratke. Najin mini je star 17 mesecev. Tudi njega včasih zgrabi ipika in trma in kar je še teh "prijetnih" stvari. Če ne pomaga recept, da ga zamotim s čim drugim, pač kriči. Sem tudi jaz bolj trmaste sorte. In žal takrat odpade kofe. Izberem lokale, kjer je možno naše male divjake pustiti na prostem, da imajo še oni nekaj od tega. Nikakor se kot mamica ne odpovem vsemu. Drugače bom ena tečna, nezadovoljna mama, kar bo čutila vsa okolica skupaj z otrokom. Se pa prilagodim, to pa ja. In smo vsi štirje zadovoljni.
O izpadih trme pa smo že velikooooooooooo napisale. Dobri živci, doslednost in gumbek za ignore za vse ultra pametne komentarje iz okolice.

Lenny,

ti si (skoraj) moja najboljša prijateljica.

p.s.
Včasih malo počakaj, da bom še jaz napisala, kar mislim, pa boš potem ti rekla, da si mislila natančno tako.

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Po mnenju nekaterih bi morala pustiti otroka doma, ko greš v trgovino. Se pravi, da z otrokom očitno ne moreš iti v trgovino tja nekje do 10. leta, potem pa itak ne gre več s tabo  HALO!? Tudi majhni otroci morajo vedeti, kje so meje, ker to, kar je napisala Fantek1, meni deluje že kot izsiljevanje. Žal. Jaz svojega vlačim že od 3. tedna starosti povsod s sabo, pa ni važno, ali grem v trgovino samo po kruh, ali pa če gremo v orng šoping. Sicer pride do izpadov, normalno, ampak se je hitro navadil, da tako ne gre. Ko pa pride do tega, da je pretežko, se ustavimo v kakšnem lokalu, gremo nekaj spit, se malo poigrat in gremo naprej. Itak pa ne morem otroka puščat non-stop v kakšnem varstvu, z možem pa morava oba v trgovino, ker kupujeva stvari za v novo hišo.

Tako da, Fantek1, vztrajaj in ne puščaj otroka doma, ker drugače ne boš mogla nikamor. Otroku pa takoj pokaži, kje so meje.

ja trma in izsiljevanje. predvsem je tu zdaj važna doslednost invedno ista tvoja reakcija na njegovo izsiljevanje. če neki rečeš ne je to ne pa če se dere ko žvau, če te vsi gledajo, če radira tla in če bruha ko vidra. ignoriraj, ponavljaj ne in zakaj ne. res je še majhen ampak bo skos bl dojel da če je nekaj pač ne je to ne in konc debate. mene tudi pogledi okoliških ljudi ne ganejo pretiran, naj se brigajo zase!
in ja včas je treba z otrokom v trgovino pa kam ven, ne bomo zdej zarad tazga otroka 10 let zaprti v bajti. otrok se more socializirat ne pa da bomo zdej zarad njega vsi zaplankan. otrok naj se prilagaja okolici ne okolica njemu!

Načeloma s e strinjam s tem, da je kadar se ti mudi, nakupe najbolje opraviti sam. Vendar nas je večina imela otroke, ker smo si jih želelli in na zato, da bi se jih sramovali. Moje stališče je, da je družina čimveč skupaj, tudi pri vsakodnevnih opravilih, kot so nakupi, vožnja ali obiski sorodnikov.
Vendar pa imam pripombo na način, ki ga navaja Marogica- pa brez zamere, upam - zdej ko imamo otroke, pa ne-bomo več v miru pojedli kosila. Ne drži.

Moja otroka sta stara 5 let in 15 mesecev . Občasno kosimo zunaj in zdi se mi popolnoma ustrezno in primerno, da situdi mlade DRUŽINE privoščijo kdaj tudi kaj "boljšega". Kako se otroci obnašajo je v veliki meri odvisno PO MOJEM MNENJU od 2. stvari: 1: od njihovega temperamenta in 2.  VZGOJE. 

Moj enoletnik sedi pri mizi dokler  pojemo. Čas za divjanje je prej in potem, tudi obiske in nakupe obravnavamo kot vsakdanjo dejavnost s tem, da oba vseskozi opazarjamo - tudi enoletnika. Npr: pridi, umijemo roke, sedaj se bomo lepo vsedli in potiho počakali hrano, ali pa sedaj se bomo pa vsedli in počakali, da nona skuha kavo in potem gremo pogledat kužka,......Ko čakava na kosilo v gostilni, pregledava knjigico, se igrava biba-leze -se skratka potiho zamotimo, dokler ne pride hrana,
Hrana je animacija zase. Pri mojih zaenkrat deluje, sta pridna, vendar ju res vseskozi opozarjamo, NE GRAJAMO, ampak spodbujamo. Če bomo lepo v miru pojedli kosilo bomo šli potem pogledat, če iamjo tobogan,... 

Je pa res, da z razjarjenimi ali naveličanimi otroci, kar navadno vidimo že prej kot se posedemo v avto, restavracijo preskočimo in podaljšamo pot do domače pašte, da v primeru trme ne grem v trgovino, če ni nujno potrebno, če pa že moram potem jima OBLJUBIM., da bomo hitri in da gremo potem ven ne zrak divjat. Če pa mi kdo dela "sceno" že v trgovini - to je delala tavečja, se nesemo v avto, razložim, da bom počakala, da se umirimo in da bomo pač danes jedli samo močnik, ker drugače kaj boljšega ne bomo mogli kupiti, ker v trgovini ne kričimo.

Vendar to so MOJI otroci, ni nujno, da boi moje metode delovale drugod. Zaenkrat mi uspeva z nenehnim opozarjanjem in spodbujanje k "boljšemu". Npr. Če bosta pridno počakala gremo za sladoled - tudi tamali potem kaže leda, leda in stavi prsdtek na ustka- ššššt.

Nočem sedaj, da mislite, da kogarkoli šolam, vendar če dobro premislite; NISO ZAŽELJENI- Ni res. Imamo jih, ker smo si jih želeli? Nismo tudi mi kdaj slabe volje? Zakaj ne bi oni imeli slabega dneva, oz. želeli uveljaviti svoje volje? Največ kar lahko naredimo je, da jih SPODBUJAMO k dobremu vedenju in da jim NIKOLI ne pokažemo, da smo nad njimi razočarani, oz. da se jih sramujemo.

KEr verjamem, da bo tale post koga zbodel, naj še enkrat ponovim, da je to MOJE mnenje, Moj način, ki deluje na MOJIH otrocih. Če bo komu v predlog ali v pomoč, bom zadovoljna.

Pa mirne živce,...

lp, Bori2

Lepo napisano, Bori2! Realno in praktično

Bori2, čestitke   Tako lepo napisano!