Drage moje punce. Naša pot je res trnjeva.
Po prvem splavu (v 5. tednu) in zapletih v prejšnji nosečnosti, sva se odločila, da zopet poskusiva zanositi po treh menstrualnih ciklusih. Že takoj (isti mesec) sta se nama pokazali . Presrečna sva bila, vendar nisva upala preveč, zaradi že enega splava. V 7. tednu sem imela prvi UZ in, ko sem videla utrip, sem bila najsrečnejša! S tistim dnem, sva se začela iskreno veseliti in pričakovati dojenčka ...

To sredo sem imela pregled (12. teden), G mi je povedala, da ni več utripa ... Sama žalost in trpljenje. V četrtek sem se napotila v bolnišnico Slovenj Gradec, kjer bi mi naj napravili abrazijo. Ob štirih popoldne so me poslali domov, DA NAJ SE VRNEM V TOREK, ker naj prej nebi imeli časa ... Js sem se dobesedno sesula pred njimi in jim govorila, da nosim mrtvega otroka in da 5 dni tega psihično ne bom zdržala! resnično ne vem kaj so si mislili, da bi me tako pustili čakat!
Zdravnica se me je usmilila in rekla, da naj pridem v petek zjutraj nazaj.
Z možem se odpeljeva domov, ne sluteč kaj me čaka ...

Ponoči so me začeli boleti jajčniki. Zmerno. Mož je šel ob 4ih zjutraj v službo, jaz pa sem si rekla, da bom zdržala do sedmih zjutraj ... Do takrat, ko sem naročena v porodnišnici. Ampak bolečine so se tako stopnjevale, da sem na koncu že na glas stokala in bruhala.
Ni mi preostalo drugega, kot da sem šla zbudit tasta in taščo in ju prosila, da me odpeljeta v SG. Nebi govorila o poti do tja ... Bolelo je, zvijala sem se, bruhala ... V glavi mi je šumelo, najraje bi kričala, ker nisem vedala kaj se dogaja ...
Ko smo prispeli v SG, sem stopila iz avta in takrat sem čutila, da se je izlilo iz mene vse kar je bilo še včeraj v meni!

Kri mi je dobesedno lila po nogah, med nogami sem imela gmoto tkiva. Med potjo sem "porodila" otročička s posteljico vred. Nikoli ne bom pozabila tega, da sem v rokah kasneje v ordinaciji držala vložek in na njem najinega otročička in jokala nad našo usodo. Gledala sem najinega otroka in jokala, jokala, jokala ... In se spraševala zakaj se nam more dogajati to ... Otročiček, najin angelček. Njegove rokice in nogice ... Najin je bil, samo najin ... Res je, včasih se ti zdi, kot da sonce dvakrat zaide in, da nikoli več ne bo vzšlo. Ne vem, mi je lažje, ker sem se lahko poslovila od najinega angelčka, ali mi je to, da sem ga videla in držala v naročju samo še težje za prebolevanje ... edino kar vem je to, da jočem, da mi solze tečejo v potokih po licu in da se mi zdi, da mi nekdo trga srce in dušo.

Kljub vsem mukam, ki sem jih prestala med tem, ko se je otrok trgal od mene, je nekaj tkiva ostalo v meni. Sledila je abrazija, ki je hvala Bogu potekala brez zapletov. Včeraj so me poslali domov. Predstojnica mi je dejala, da lahko ponovno zanosim po dveh menstruacijah. Jaz pa ne upam. Bojim se, da nebi prenesla še enkrat takšne bolečine in trpljenja. Po dveh spontanih splavih me je strah nosečnosti in enake zgodbe ...

Toliko žalosti je v meni, da se mi zdi, da mi bo počilo srce ...

Vem, da je Bog ustvaril te trenutke v času le za nas ... In, ko podvomim, ali te bom še kdaj videla, se umirim ... si v šepetu vetra, ki govori o najini

Čas zaceli rane.
Ponovno bosta poskusila in nekoč vama bo uspelo in takrat boš najsrečnejši človek na svetu
in vse kar prestajaš zdaj bo le še spomin - brez bolečin in cmoka v grlu. Samo spomin! Drži se!

Pupika...nepredstavljiva je bolečina, ki jo občutiš...Poznam...ampak verjami, da bo sonce, ki ti je že dvakrat zašlo ponovno vzšlo. Samo za vaju in za vajino družinico... Bodi močna in pogumna. Odžaluj svoje. Dovoli si.

Ne vem kaj naj ti druga rečem kakor to, da imej upanje in ne se vdat. Poskusita še. Za mano je podoben dogodek, le da sem jaz morala roditi 7 mesecev noseča in bilo je kruto kruto. Pa se nisva vdala in dobila sva še eno sončico.

pupika 

Trenutno nisi v stanju razmišljat za naprej. Najprej žaluj, malo pozabi bolečine....Vem, povsem nikoli ne boš pozabila. Nekateri doživimo vse in še več, težkih trenutkov. Vseeno pa je upanje tisto, ki umre zadnje.
Pride dan, ko bo želja premagala strah pred ponovnim porazom. Takrat boš dovolj močna, da greš naprej. Verjemi, vem o čem govorim. Tudi za mano je več, kot si človek lahko predstavlja, da zmore prenesti.

draga moja, poznam bolečino, ki te objema zadnje čase. Kar ti bom rekla bo res slaba tolažba, vendar je resnica. Če moraš doživeti splav v 18 tednu, pa nosiš otroka, za katerega več da nima možnosti življenja, pa vendar živi, je to še veliko huje kot to kar je doletelo tebe. Pa ne misli da zdaj tekmujemo komu je bilo bolj hudo, sploh ne! Je pa še huje, če si vednosti kako hudo je s tvojim otrokom, že tedne pred tem. Vedi, da je spontani splav lahko pravi blagoslov. Ravno tako kot si sama rekla, da še 5 dni ne bi zdržala. Še dobro da se je končalo vsaj tako hitro. Ni mu bilo namenjeno, ne išči odgovora na "zakaj" Poslansto nekaterih je v tem, da se jim življenje odvije na tak način. Bila si izbrana, da si lahko bila del njegovega kratkega življenja, ostalo ni tvojih rokah. Zato le pogumno naprej. Najdi v sebi moč, in pojdi dalje, spomini bodo ostali.

še to pupika... mene je g. najbolj potolažila, ko je rekla, da zdravi otroci ne umirajo v 8,12,16,... tednu. Nekaj je bilo pač hudo narobe (srček, možgančki...)in hvala bogu, da se je končalo tako hitro. Vsak dan prej je boljše, kot pa kasneje... Vedi, da nas je ogromno, ki smo to prestale! Bodi močna, ne obupuj, vzemi si čas, izjokaj svoje, nikakor pa se ne prepuščaj žalosti predolgo. Srečno!

Vedno znova občudujem pogum, vztrajnost, nezlomljivost....vseh, ki greste skozi takšno trpljenje...zame ste resnično prave zlate, požrtvovalne in nesebične mamice, še preden se vam otroci rodijo...da bi le čimprej posijalo sonce za vas in za vaše otročičke

Naj te potolažim.
1. vse bp,zanosila takoj
pol so sledili 3 ss (6t,7t,13t)
2. (oz.5)vse bp
Tako imamo doba zdaj 6,5 let staro in dve leti starega .

Ne obupajta.
Srečno

Vem, da so še hujše in težje bolečine. Vem, da mamice porojevate otroke mnogo kasneje, kot sem jaz svojega ... In sočustvujem z vami ... Bolečine se ne da primerjati z nobeno. Vsem nam je hudo, trpimo in vem, da bi z vsakim dnevom, tednom, trpela še bolj ... Ko začutiš brcike svojega otročička ... Je nepredstavljivo, da ti "nekdo" to vzame.

Vem, da najin angelček ni umrl brez razloga. In vem, da se bova pobrala. Čas zaceli rane, pa naj bodo še tako globoke. Samo pustiti je treba, da ga nekaj preteče ...

sem imela podobno:1SS v 7tednu,2.ss v 12.tednu(ker na pregledu ni bilo utripa!na naslednji+ cakali pol leta,zdaj sem en mesec pred rokom!Kar pogumno naprej,za naslednjic svetujem utrogestan od zacetka nosecnosti!SRECNO

Utrogestan je zdravilo neplodnosti ne? Se to dobi verjetno samo na recept ... mogoče bi bilo res dobro, da se malo pogovorim s savojo ginekologinjo o tem - kaj mi ona predlaga. Sprejmem čisto vse, samo da naslednjič povijem živega in zdravega otroka ...

utrogestan je podpora nosecnosti,kot se izraza dr.Pusenjak!eden od moznih vzrokov za ss je popuscanje rumenega telesa,utrogestan pa temu da podporo,DOKLER funkcije ne prevzame posteljica!tako ne kako,skoditi ne more,kvecjemu lahko koristi!zdravilo predpise ginekolog,vstavlja se v noznico,od zacetka pa do priblizno 12tedna!moram napisati,da je bilo jemanje utrogestana zame tudi psihicna podpora,namrec nisem se tako bala ponovnega ss,sem kar verjala da bo vse o.k!Srecno

ni kaj pupika,sem tudi sama tako mislila:SE ENEGA SPLAVA NE BOM PRENESLA!sem ogromno sprasevala,prebrala na to temo,pa sem iz vec strani slisala priporocilo za utrogestan!proporocam ti pa se,daj si malo casa,da prebolis ta dva ss,ko ponovno zanosis!sama sem po 1.ss zanosila ze 3.mesec pa sem potem v 2.se ves cas bala,kako se bo izteklo!tokrat sem si dala cas pol leta,pa iz podporo utrogestana in malo srece..!SRECNO tudi tebi

ohhh, pupika, v takih trenutkih moramo biti močne, jaz sem na urgenci po enemu tednu bolečin izvedela, da sem na sredi ss, bilo mi je ponujeno oditi takoj v operacijsko ali čakati 4 dni do rednega pregleda. nisem zbrala toliko poguma, da bi odšla takoj, saj sem padla možu v naročje, šla sem naslednje jutro in upala, da zdržim do takrat, saj nisem hotela doživeti tega kar si ti. videti ga, to bi me ubilo. zdaj vem, da je bil, da ga ni več. in ko mi drugi rečejo, da čas celi rane, da bo drugi otrok zdrav, da bom potem pozabila jim rečem, drugi bo, ampak tudi prvega sem nosila pod srcem, rada ga imam, vedno bom vedela, da je bil z mano, pa čeprav je tako hitro odšel. pozabila ne bom nikoli! ali je star pet let, ali 2 meseca, ali pa 8 tednov, bil je moj.... naučiti se moramo samo živeti z bolečino, spominom, ampak iti dalje....

ps: vse pohvale izolski bolnišnici in dr. Smaila, ki mi je pomagala v tistem trenutku...

Sotrpinke pozdravljene! Ne morem verjet koliko SS in mrtvih otrok! Ne morem verjet da je tega toliko pri vsej napredni medicini,res ne morem verjet! Žal pa se ti mora kaj takega zgoditi da se lahko sploh zavedaš kakšen čudež je danes zanositi in donositi zdravega otroka! Še dobro da ne vemo kaj gre lahko vse narobe pri nosečnosti saj če bi vedeli verjetno ne bi bila nobena ženska noseča! Žal tudi jaz nimam te sreče da bi šlo pri vseh nosečnostih vse super! Najprej sem bila noseča 4 tedne ss,nato 12 tednov abrazija,potem končno brez problemov donosila sina ki je star 4 leta,letos marca rodila deklico v sedmem mesecu zaradi okvare! Hudo, ampak ker sem pač taka ženska me ta stvar ni podrla temveč le okrepila da sem zdaj boljši človek in drugače cenim stvari in ljudi okrog sebe! Zato vam vsem želim da vztrajate,čeprav včasih težko,da ne obupate in da greste samo naprej!Edino kar me pa zanima pa je kdaj ste(tiste katere ste morale roditi mrtve otroke) dobile M po porodu?
                                                                                                                                                                   
Tudi nam bo posijal sonček ko bomo enkrat v bližnji prihodnosti povile naše male cukrčke!

SREČNO VSEM!              

Nekako se tudi sama tolažim s tem, da čas pomaga. In da se nama mogoče naslednjič nasmehne sreča ... ker tako želiva otročička, ker imava toliko ljubezni, ki bi mu jo dala ... Teh splavov je obupno preveč in niti predstavljala si nisem, dokler nisem sama doživljala tega in dokler nisem začela malo brat kaj se dogaja tudi drugim puncam ...
V srčku je bolečina, ob večerih je najtežje ... Ampak je vsak dan za pikico lažje ...

Draga *pupika*, upam, da se je sonce posijalo tudi zate in ti je vsaj malo bolje. Doživela sem podobno zgodbo- z branjem tvojega sporočila, sem videla delček svojega, le, da se je najin angel poslovil v 18. tednu in da je bil v meni brez življenja kar nekaj dni...tisto čakanje, in kot praviš, na to da si ga držala v rokah...ne vem kaj je bolje... sprva sem bila vesela, da sem se od njega poslovila, potem pa sem imela to sliko pred očmi kar nekaj časa. Po 4 mesecih in pol sem ponovno zanosila (prej niti pomisliti nisem hotela na to...) vendar je upanje na novo življenje prineslo novo srečo, ki je le malo zastrlo temne oblake. Sedaj sem v 14 tednu in še me je strah...vendar upam...upam na dobro.


Tudi tebi želim veliko sonca! Naši angelčki pa prosijo za nas in enkrat se vsi srečamo!

Hvala *pupika*. Veseli me, da ti je malo bolje. Tudi jaz molim zate in upam, da ti bo naklonjen dar materinstva. Vem, da se sedaj bojiš (tudi sama komaj čakam, da mine še kakšen mesec uspešne nosečnosti, potem bo straha manj). Ko boš opravila preiskave in če bo vse ok, bosta mislila dalje. Vzemi si čas.
Me pa prav stisne pri srcu, ko pomislim kako ti je, saj dojameš komaj ko doživiš tudi sam...
Pošiljam ti močan objem in sem s tabo !

Hvala ti! Res ti hvala! Vse dobro ti želim!

*pupika*-če ti je kdaj hudo in do pogovora mi lahko pišeš ZS, bova tam malo več napisali. Vse dobro!

Moja prva nosečnost je potekala brez zapletov in rodila sem čudovito punčko, ki danes šteje že dve leti. Nato pa sva se odločila, da poskusiva v drugo. Takrat pa nisem imela takšne sreče. V 10. tednu nosečnosti sem doživela ss. Bilo mi je zelo hudo. Najbolj pa me je prizadelo to, da so me obravnavali češ sej imate doma že enega otroka. Vse to res drži!!! Se strinjam vendar to ni nikakeršna tolažba. Zato, ker sem si tega otroka želela in srčno upala, da bo vse ok. Pa žal ni bilo?
Vsak otrok je poglavje zase, vsakega imaš zato, ker si ga želiš. Bilo mi je zelo hudo. Objokovala sem ga veliko krat. Najhuje mi je bilo lani 15 julij, ker takrat sem imela predviden datum poroda. Nato pa me je za prvi november prijelo, da sem kupila belo svečko in sem jo prižgala na pokopališču. V mislih sem bila z njim oziroma z njo ter sem jo ali ga prosila naj nas čuva, kjer koli že je!!! Ter naj se ima tudi on ali ona lepo. Takrat mi je odleglo. Kot, da bi mi padel velik kamen iz srca. Še vedno se spominjam, vendar je bolečina veliko manjša.
Mogoče me sedaj tolaži tudi to, da imam doma 2. meseca staro punčko in vedno, ko se ozrem v njo ali v ta večjo pupiko sem najsrečnejša mama na svetu!!!!!!!!!!!!!!!
Tebe, ki pa si tam zgoraj pa te še vedno imam zelo rada. Saj si nekoč bil oziroma bila pod mojim srcem pa čeprav nisem imela možnosti, da bi te spoznala!!!!!!!!!!!!!!

Pupika tebi pa dajem samo nasvet, da se prepusti žalovanju. Ter se odloči za naslednjo nosečnost, ko boš psihično dovolj pripravljena!!!!