[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Men se zdi, da je treba mal ustrajat. Tut mi smo mel isti problem, sam z nemščino. En cajt smo ustrajali, sam pol ko je pa pršlo do meje smo pa popustli. Ko vidiš, da otrok hodi z odporom, se mi zdi, da je čas za pogovor, in če mu ni, pol bolš da neha.  

Jaz tudi mislim, da je treba vztrajati to leto, v smislu, da kar se začne, je treba končat. Sicer je lahko govorit, ampak načeloma naj bi bilo tako. Upam, da bom sama tako dosledna, ko bo do česa tega prišlo.
Je pa tudi tako, da če vidiš, da je nekaj res totalno mimo, da ste se skupaj z otrokom pač zmotili, potem je še dopustno, da se prej neha in poskusi kaj drugega. Samo kda je to ... je pa druga pesem. Zoprna situacija, res. Upam, da bo kakšna z več izkušnjami lahko kaj svetovala.

Aja, jaz sem bila točno taka, kot tvoja hči oziroma verjetno stokrat "hujši primerek". Hodila sem na milijon stvari, vse živo sem nafehtala doma, stokrat obljubila, da zdaj je pa to res to, pa je bilo potem že čez 14 dni čisto isto, samo za drugo stvar ... in po moje to ni ravno v redu.

< Sporočilo je popravil Splišni -- 27.4.2006 14:34:02 >

Popolnoma je možno, da je to le prehodna kriza,v tem primeru se splača vztrajat, sicer sem pa proti siljenju. Ti pa svetujem temeljit pogovor, da ugotovite v čem je vzrok, da ne bi več hodila napačna predstava o glasbeni šoli ali kaj drugega. Moj najstarejši je navdušen nogometaš, trenira ga že od 6. leta. Komaj je čakal, da gre na trening, celo dopust smo morali splanirat tako, da smo šli na morje takrat, ko tudi treningov ni bilo. Lani, ko ga je treniral že četrto leto sem začela opažat, da vnema nekako upada. Dokler n nekega dne pred treningem rekel da ne gre na trening nikoli več. po pogovoru z njim sem izvedela, da je vzrok v tem, ker sta se dva soigralca spravila nanj in ga zfrkavala v garderobi, naš pa je bolj miren in se ni znal upret. Poklicala sem trenerja in mu vljudno predstavila problem. Zadevo je uredil in zdaj zopet hodi z veseljem. Hčerka pa je pri štirih želela k baletu, ker je tja hodila tudi njena prijateljica, asmo ugotovili, da ji to nekako ni pisano na kožo, da si je to predstavljala drugače, skratka ni hotela več hodit in je tudi silila nisem, ker to potem ne bi bila več interesna dejavnost. Zdaj pa rada hodi na plavanje. Nekateri otroci enostavno morajo preizkusiti nekaj stvari, da najkdejo tisto pravo zase. Sevda pa nisem pristaš tega da hodi vsak mesec nekam drugam.

Ti bom opisala moj primer. S 7 leti so me starši vpisali v glasbeno šolo, željo sem sama izrazila in imela resnično veselje do igranja. Glasb. šolo sem obiskovala 3x na teden(2x klavir in 1 x teorijo). Tako je šlo ca. 2 leti, ko so mi zamenjali učiteljico klavirja. Takrat se je začel moj odpor. Nisem rada ne vadila, ne hodila v šolo, če je mama npr. rekla, da moram vaditi 20 min, sem gledala na uro, da je bilo 20 min in niti minute več.
Vendar so starši vztrajali, da bi bilo fajn, da končam nižjo glasbeno, ker se nikoli ne ve.... In sem jo po vseh mukah tudi končala (7 let).
Moji občutiki: zasovražila sem klavir, še danes se ne vsedem za klavir, pa ga imam doma pred nosom, ko se peljem mimo stavbe glasbene šole, imam še danes neki čuden občutek v želodcu, kot takrat. V glavnem se mi je cela stvar priskutila do konca, pa sem bila tudi dobra in imela dober posluh in bla, bla....
Jaz bi na tvojem mestu to šolsko leto vztrajala, ker tudi mislim, da je potrebno neko stvar zaključiti, se pogovorila z otrokom, kaj mu je moteče(učiteljica, vadba, instrument) in če bi videla, da je odpor res velik, ga ne bi dalje vpisala in ga v nekaj silila. Še vedno ima otrok možnost, a se pri 20-ih zančne učiti nek instrument, če bi ga to res zanimalo. Delajte v dobro otroka in ne sebe.


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Moja dva tudi imata nonstop čudne izpade, vendar vztrajam, da kar septembra začneta, morata obiskovati do konca šolskega leta. Tako sin že 10 let trenira karate, hčerka pa (tudi stara 9 let), že 2 leti igra flavto. Pa je tudi pri nas tako - nastopala in pa na ure bi še hodila, vaja doma pa je živa muka in prepir. Da pa bi se pogovarjali o glasbeni teoriji - ni šans - tega pa za živo glavo ne. Priporočam ti da vztrajaš do konca šolskega leta potem pa se pogovoriš kako in kaj naprej.