Iz dneva v dan se mi bolj dozdeva, da nekateri pač nismo rojeni pod srečno zvezdo... Jaz nisem rojena pod srečno zvezdo...

Oktober 2007

Jeej končno dolgo pričakovan čaroben plusek...Veselje...Sreča...Smeh...Načrti za prihodnost....Čez dober teden dni, pa so se pojavile manjše bolečine, zaradi katerih se nisem preveč obremenjevala...Govorili so, da so manjše bolečine tu in tam nekaj normalnega med nosečnostjo...Bolečine v spodnjem levem predelu trebuha so se iz dneva v dan stopnjevale...Sploh kadar sem se veliko gibala, kar pa je bilo na mojem delovnem mestu potrebno....Nato je bolečina postala nevzdržna in obiskala sem pomoč pri svojem takratnem ginekologu...Na UZ ni ugotovil nič, poslal me je v laboratorij in nardil test nosečnosti....Izvidi....po njih spet nič ni ugotovil...en teden me je vsak dan pošiljal v laboratorij....Povedala sem mu sama, da sumim izvenmaternično nosečnost, pa se je nasmejal, češ kaj pa ti veš jaz sem zdravnik....En teden me je mučil, brez prave diagnoze....Nakar....8 dan mučenja zvečer doma v pričo mame in fanta padem skupaj....Urgentno prepeljana na ginekološki oddelek...Naredijo mu UZ....Diagnoza postavljena v minuti : izven maternična....Nadalnjih dogodkov se ne spominjam ....Zbudim se na intenzivni negi...Še sanjalo se mi ni kaj je bilo in kaj so počeli z menoj...Zdravnik mi je razložil: Imeli ste izvenmaternično nosečnost, ki ni bila pravočasno ugotovljena, zato vam je počil jajcevod, ki smo ga morali v celoti odstranit, zaradi notranjih krvavitev in posledično že zastrupitev krvi...Imeli ste srečo da niste bili sami doma, ker vas zdaj ne bi bilo več med nami....Šok...Žalost....
Počasi sem se postavila na noge....Prebolela...Preživela....Živela dalje...

November 2010
Ponovno veselje ob pluseku....Končno uspelo je, čeprav samo z enim jajcevodom...Srečna sem....A ta sreča je trajala zelo kratek čas, saj se je znova pojavila bolečina...Tokrat v desnem sponjem delu...Tudi tokrat so mi govorili to ni nič, normalno je da je tu pa tam med nosečnostjo bolečina prisotna....Ne takoj delat panike...A kaj ko je ta bolečina bila meni znana....Še predobro mi je bila poznana...Vedela sem kaj pomeni....Zato sem takoj v ponedeljek 8.11 poiskala pomoč na ginekološekem oddelku, kjer so me pregledali, naredili UZ in me čez noč obdržali na opazovanju....V torek 9.11 zjutraj so mi znova naredili Uz in diagniza: ponovno izvenmaternična nosečnost, počen jajcevod, potreben takojšen poseg....Šok...jok...Žalost....strah....Komaj sem se dovolj zbrala da sem spravla iz sebe : " Bom lahko še kdaj zanosla?" ....Odgovor: Žal gospodična po naravni poti  več ne, pri vas pride v poštev še samo umetna oploditev....Nisem migla nehat jokat....Pripravljat so me začeli na poseg....Dobila sem tudi pomirjevalo....Po posegu so mi povedali da imam dva čudovita in zelo zdrava jajčnika, zato ne bi smelo biti problema pri umetni oploditvi....A vseeno je žalost bila in v neki meri še je velika....
V četrek 11.11 sem zapustila bolnišnico...
Počasi se postavljam na noge z podporo in ljubeznijo najbljižjih....Preživela sem, počasi bom tudi prebolela....
Najhuje je pa to da še nimam otrok....Zdaj si bom dala čas, da se zacelijo telesne in duševne bolečine...No telesno se počutim že ok...Duševno pa....počasi ...počasi a vztrajno....Zdaj jokam ko sem sama, saj me poznajo predvsem po tem da sem močna osebnost...Prekopim kanal na tv že samo ob reklamah za otroške pleničke...A iz izkušenj vem, da bo tudi to minilo....

Občutek imam, da sem poskusni zajček življenja, koliko zdrži človeška psiha...Lutka na vrvici, ki jo vodi neka zlobna sila...Ampak jaz sem močnejša...Čeprav na čase že naveličana...Ne bom pa se pustila, da me dokončno potre...Živa sem! In dokler bo tako se bom borila proti tej zlobni sili...Pripravljena sem no ne še čisto ampak bom....Na nove boje...Zlo se je spravilo na napačno osebo....
In dokler je še upanje...vem tudi jaz bom nekoč obljela svojega otročka...

Prosim oprostite mi, ker sem se tako na dolgo razpisala...To sem potrebovala...Zase...Za svojo dušo....



_____________________________

Nothing takes the past away, like the future...Nothing makes the darkness go, like the light...

s solzami v očeh sem prebrala tvoj post
res je, kar si preživela, je preveč za eno samo osebo, vendar si toliko močna, da boš šla tudi čez to prepreko.
ne vem, kaj naj ti napišem, saj vem, da nič ne more odvzeti niti delčka tvoje bolečine, ti pa pošiljam  in vedi, da mislim nate in ti želim, da se boš čimprej opogumila in da boš lahko začutila v sebi novo življenje, četudi umetno spočeto. tvoj otrok bo, otrok, ki ti bo prinesel nasmeh in srečo. upam, da se je tvoja trnova pot končala in da nam boš sporočila samo še lepše novice...

ne obupaj

 Verjamem da je hudo... in želim ti da se čimprej pobereš in da čimprej zbereš moči, da boš šla v nove boje. Bodi močna.... hvalabogu imamo dokaj napredno medicino, ki je že marsikaterim parom, ki jm narava ni bila ravno naklonjena, pomagala, da so prišli do svojega zaklada in upam, da boš med njimu čimprej tudi ti.

Srečno!

_____________________________



Življenje je minljiva, hitra karavana! Ustavi žival, ki jo jezdiš, in poskusi biti srečen.
(Rubaijat, Omar Hajam, 12. stol.)

Tudi jst sem tvoje pisanje prebrala s solzami v očeh. Vem, da ti je hudo. Zjokaj se. Kot si napisala, imaš okrog sebe ljudi, ki te imajo radi. Solze morajo ven, z njimi bo počasi odšla tudi žalost. Potem pa v nove boje. Že z zadnjimi stavki si dala vedet, da se ne boš predala in tako je prav! Srečno!

Res hudo, ne vem, kaj naj rečem. Drži se, prebrodi nekako to žalost in ne vrzi puške v koruzo. Držim pesti, da ti bo uspelo!

Boš!!!




_____________________________

Ojoj.

Hudo mi je, da se ti je to zgodilo. Želim ti, da bi čim prej imela zdravo in lepo nosečnost. Verjamem, da te vse to še čaka. Ne ta mesec, ampak tudi ne tako zelo daleč od zdaj.

Draga SmInCa, ne morem si predstavljati, kako se počutiš (niti si nočem). Vem pa to, da je v takšnih trenutkih najbolj pomembno, da si obdan z ljudmi, ki te imajo radi in te razumejo. Vidim, da si že na pravi poti, ker si o svojem trpljenju pripravljena odkrito govoriti. Pozabila ne boš nikoli, ko pa boš držala v naročju svojega otroka, ti bo vse poplačano.

Katte.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Drži se punca 

O draga SmInCa, vem da ni besed, ki bi te potolažile. Želim ti čimprejšnje okrevanje in veliko podpore bližnjih predvsem pa da ne izgubita volje in upanja.

Hvala vsem za te tolažilne in vzpodbudne besede...Trenutno sem še v staležu in se pustim razvajat svojemu dragemu in domačim...Jutri grem da mi odstanijo šive...Počasi se celi tudi srčna bolečina...Vem da bom tudi jaz nekoč nosečka in kasneje mamica...Sicer bo pot malo težja ampak cilj bo dosežen....

_____________________________

Nothing takes the past away, like the future...Nothing makes the darkness go, like the light...

SmInCa, ne morem reči da te razumem in da vem kaj doživljaš, ker ne vem. lahko samo rečem, da vem kakšna je bolečna, ko nič ne gre tako kot bi naj šlo, sploh ko si želiš otročka. Stara sem 27 let, in že debela 3 leta s partnerjem poskušava na , a nič. Vsak mesec novo razočaranje. In končno, po doglih treh letih, sledi v januarju 2011 IVF postopek - nepojasnena neplodnost. Meni je najhuje to, da sva oba popolnoma zdrava in bom rekla "usterzna" za zanositev, a do te (po naravni poti) do sedaj sploh še ni prišlo nikoli. Za mlado žensko (v mojem primeru), polno sanj, idej, želja, je to nekj najhujšega. Sploh zato, ker rečejo da sva oba ok, ampak uspe pa ne nič in direkt na umetno oploditev. HVALA nevemkomu da to sploh obstaja in se neverjetno veselim januarja.

Želim ti, da bolečino preboliš čim lažje in se postaviš na noge, za nov boj za .

Srečno

SmInCa , tudi jaz ne bom rekla, da poznam tvojo bolečino. Lahko ti povem, da smo ženske močne, še posebej, ko so v igri naši otroci. Tudi mene življenje preizkuša- kot da sem poskusni zajček igre s človeško psiho; pa se ne dam in upam, da tudi meni uspe v rokah držat zdravega . Je pa hudo in največ kar lahko narediš je, da daš ven iz sebe, kar te teži, še pomembneje pa je, da imaš ob sebi ljudi, ki te imajo radi. Vse to ti bo dalo moči, da se odpraviš naprej po poti in upam, da tudi ti kmalu v rokah držiš svojega

Tudi jaz sem zajokala ob branju.... Ni pošteno to kar se nam dogaja... Amapak vem, da boš tudi ti in jaz in vse imele enkrat svoje otroke v naročju! Ne obupat! Za vse bo enkrat posijal sončk...

_____________________________

V življenju nikoli ničesar ne zamudiš, ker k tebi pride samo tisto, kar ti je namenjeno!