Mene pa zanima naslednje: ali menite, da so otroci, ki se celo otroštvo ukvarjajo s športom (to mislim, da trenirajo, ne samo malo tako za rekreacijo sem pa tja), manj problematični kot najstniki? Kakšne osebne izkušnje?

Hvala.

Kdor se intenzivno ukvarja s športom že od otroštva/najstništva dalje, si pridobi pozitiven odnos do svojega telesa in zdravja ter dobre delovne navade, vendar mu ta hobi vzame toliko časa, da si lahko kasneje, nekaj let po vrstnikih, ponavadi, zaželi početi vse tisto, kar so njegovi vrstniki počeli v najstniških letih, on pa ni mogel zaradi hobija. Če oseba nima urejenih domačih razmer, lahko na tak način in s takšnim razmišljanjem mimogrede zaide na kriva pota.

jaz imam bratranca, ki je dobesedno živel za šport. Poleg pa je bil ves čas zelo dober  učenec, ker je to njihov trener zahteval od njih. Potem pa je v četrtem letniku prišlo do poškodbe zaradi katere ni smel trenirati dva meseca in zgodilo se je to, da je šel z prijatelji prvič ven, poskusil slkohol, naslednjič še nekaj več. Potem se je zgodila prometna nesreča za katero je bil kriv on, ker je bil pod vplivom alkohola- in njegovo življenje je začelo padati. Sedaj je star 21  let nikoli ni več treniral, mature ni nnaredil, sanje o fakulteti in o tem da postane odvetnik so splavale ppo vodi, sanje o vrhunskem športu so splavale po vodi. Vsakič ko ga vidim so moje oče polne solz- večinoma je itak zadet.Še vedno upam, da nam ga vsem skupaj uspe spravit na pravo pot vendar sem se takrat odločila, da ne želim svojemu sinu takšne mladosti. Vsak dan treningi, disciplina.... S športom naj se ukvarja vendar rekreativno vendar mu želim normalno otroštvo in mladost, kjer bo na razpolago vsega  zabave, tudi alkohola, punc, nezdrave hrane vendar v mejah normale. In se z eno zabvo ne bo počutil kot, da pes, ki ga izpustiš iz povodca.
Seveda so pa tudi izjeme, ker če ne bi bile potem mi ne bi imeli vrhunskih športnikov in je to le način vzgoje,ki sem ga izbrla za svojega sina.  

Ja, mislim, da bo kar držalo. Predvsem zato, ker ponavadi nimajo časa za traparije.

Moja nečakinja je plavala do konca OŠ in še malo čez. Ravno zadnjič je sestra (torej njena mama) rekla, da ne ve, kaj  bi bilo s to punco, če ne bi plavala. Ker sicer je izredno živa, družabna, ko je nehala plavat, jo je billo povsod dosti ... Če bi že prej iemla časa na preteg, bogve, kaj bi počela ... aja, šola je pa nikoli ni kaj pretirano zanimala, ne prej, ne potem ...

Jaz že pri mojemu otroku zdaj, ko je stra 7 let, vidim. To bi se cele dneve oz. popoldneve lajhal pred blokom, samo potepal bi se naokoli. Tako da mi že kar prav pride, da ima 3-krat na teden šport.

Jaz bi preje rekla, da je ta tvoj bratranec ta izjema.  Tuidi zato, ker je šeč v 4. letniku s prijatelji prvič ven.

< Sporočilo je popravil Splišni -- 20.9.2009 13:57:05 >

V športu je rešitev!

_____________________________

...svet je poln lepih rožic tete Pehte...

Govorila sem o vrhunskem športu in ta zahteva nenormalno dozo discipline in odrekanja in v vrhunskem športu so izjeme.
Je pa drugo, da svojem otroku zapolniš dan. Tudi moj hodi na treninge nogometa in smučanja in bom vstrajala vsaj na enem športu vendar govorim o pravih treningih in pravih odrekanjih kar pa pomeni trening 2-3 x na dan, pravilna prehrana, spanje ob 8 zvečer in podobno.   

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Se popolnoma strinjam.

Pa saj se ne gre pri teh hobijih vedno za profesionalno kariero ali pa ne vem, da bo otrok manj problematičen  , mojadva imata kar nekaj hobijev, v vseh nista enako dobra in nimata želje po profesionalni športni karieri, pa čeprav so že bile prošnje ....
Športe in hobije imata zaradi prostega časa, zaradi spoznavanja novih vrstnikov, prijateljev, da se kaj dogaja, da tekmujeta in se dokazujeta...., drugače pa lahko jaz povem, da športniki niso nič bolj pridni od drugih.., vsaj v mojem primeru ne ....
se pa stinjam z Kerenso, da tisti otroci ki začnejo profesionalno trenirati za prihodnost, so pa odrezani od vrstnikov, zabave...in nato pogrešajo zelo svoja mlada leta ki so jih zamudili, sicer je res da moraš za uspeh nekaj vedno žrtvovati, samo pri športnikih pride ena sama poškodba pa je konec kariere, življenje si pa že tako zamudil
lp