Članek je bil objavljen v tedniku Družina, 16. septembra 2007, avtor K.S.
Čeprav ne odkrivam tople vode se mi zdi vredno, da ga prepišem, saj se s takimi izbruhi tudi mi pravkar bojujemo!

"Ko otrokom popustijo vse zavore in iz njih privre dolgo zadrževana ali nenadna jeza, je potrebna dobra mera potrpljenja. Kako se znajo razjeziti! Najbolj zanimivo, da tudi čisto majčkeni in to brez, da bi kdaj videli kaj podobnega. Ko so večji, jih to čustvo prime z razlogom ali brez. Tako se velikokrat izmučeni starši in otroci na koncu sprašujejo zakaj je sploh šlo. Strokovnjaki pravijo, da izbruhi jeze dosežejo višek pri približno treh letih, ko se otrok osamosvaja. To lahko potrdim iz lastnih izkušenj in dodam, da se pri nekaterih otrocih to obdobje kreplo zavleče. Z jezo in neprimernim vedenjem želijo otroci doseči svoje in vzeti vajeti v svoje roke. Če imajo ob tem še sočutno občinstvo v trgovini ali kje drugje, računajo na uspeh podviga. Če jim uspe da se razjezijo tudi starši in izgubijo nadzor, jim je že skoraj v celoti uspelo. Če se starši udajo celo brez jeze in otroku pač zaradi ljubega miru ugodijo, je uspeh še toliko večji. Kadar starši ostanejo mirni in otroku na kar se da nežen način preprečijo, da bi v navalu jeze delal škodo ter ga pustijo, da se pomiri, ne da bi dosegel svoje, bo ta drugič razmislil, ali se splača biti jezen, sploh, če mora za sabo "pospraviti" vse posledice jeznega početja. Dobra metoda pri krotenju jeze je tudi osamitev. Besnenje brez občinstva res nima smisla, kar hitro ugotovi tudi otrok. Osnovno pravilo je, da otroku ne smemo popustiti. Mora se naučiti izražati želje z besedami in pogovorom, ne z jezo. Ustvarjalno reševanje težav mu bo koristilo tudi v prihodnje. "