moj sorodnik je v komi, star je 40 let, zdravniki so nam sporočili, da je samo še vprašanje časa, kdaj mu bo prenehalo biti srce,
zapustil bo dva šoloobvezna otroka...

objemite svoje najdražje, povejte jim, da jih imate radi, nikoli ne veste kdaj vam bolezen prekriža pot...

To čakanje je pa res hudo.

Mi smo "čakali" lani na veliko noč. Je bil stric v komi, počasi so mu  začeli vsi organi odpovedovati, zdravniki so mu dali 20%, da preživi. Pa ni.
Vem kaj preživljate, hudo je, ko zazvoni telefon, pa misliš,da je to to....

Držite se

Ja res je hudo ko lahko samo čakaš. Mi smo imeli isti primer z mojim očetom ki je bil tri tedne v komi in smo tudi lahko samo čakali. Najdaljši trije tedni v mojem življenju. Čeprav smo upanje imeli do konca. Tudi naš oči je zapustil 4 otroke (dve svi še v šoli) in ni bilo najlažje prebolet in živet naprej. Ampak čas počasi zbriše take spomine in se spominjaš samo še lepih stvari in je malo lažje.
Držite se.....
Pa posvetite se otrokom ker njim je najhuje.

Joj, uboga družina.  za vse.

Vem kako vam je hudo. Mami mi je umrla pred mesecem in pol. Smo pa čakali točno 7 tednov. Najtežji tedni v mojem življenju. Stara je bila 48 let. Med tem čakanjem je bil božič, novo leto, sin je praznoval 2 roj. dan, bratov rojstni dan, možev roj dan, ki jih je potrebno nekak prestati.
Vsak dan se veseliš obiska in kakšne pozitivne novice od zdravnikov vendar nič. Ni hujšega kot gledati ljubljeno osebo kako odhaja, ti pa je nisi pripravljen spustiti, ker jo rabiš.
Sama sem se od mamice poslovila vsakokrat ko sem bila pri njej in mi je sedaj lažje nekako živeti naprej. Vedno sem ji povedala, da je bila najboljša mami na svetu, v upanju da me nekje sliši.
Vse kar ti lahko svetujem, da se poslovite in vsi skupaj ostanete močni.
Čas pa počasi oblaži bolečino.

_____________________________

Prijatelji so angeli, ki nas dvignejo s tal in nas spomnijo, da znamo leteti.

Žalostno.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ojej, uboga družinica , ko bi se vsaj obrnilo na bolje.

_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Hudo mi je. Mislim na vas.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Zelo žalostno in hudo za vas. V podobnem položaju sem bila pred dvema letoma, ko je mami zvečer padla v komo, saj ji je v glavi počila žila - anevrizma. Odpeljali so jo ob enajstih zvečer z rešilcem. Celo noč so jo pregledovali in mi smo čakali na informacije. Drugi dan so nam povedali, da mora biti nujno operirana, vendar so možnosti zelo majhne, ker je prišlo do razlitja na najbolj delikatnem mestu v glavi. V primeru preživetja, so nam dejali, da bi bila skoraj 100% umsko prizadeta. Celih 5 dni smo čakali, da so našli nevrokirurga, ki jo je bil pripravljen operirat. Teh pet dni je bilo najtežjih za celo našo družino, saj je bilo mogoče v vsakem trenutku, da pride do ponovnega razlitja, ki bi bil v tistem trenutku smrten.
Dočakali smo operacijo, ki je trajala 9 ur. Mami se je prebudila iz narkoze in po čudežu (tako pravijo tudi vsi zdravniki) okrevala brez posledic. Danes se ji, razen brazgotine na glavi,  ne pozna nikjer več, da je prestala tako težko operacijo, pri kateri nam tudi zdravniki niso dajali nobenega upanja več.
Včasih se stvari obrnejo v čisto drugo smer, kot pričakujemo.
Želim vam, da bi se srečno končalo za vse. Jaz pravim, da imamo vsi nekje svojega angela varuha...

Hvala, da ste  mi  zaupale izkušnje. Ko sva sorodnika hotela obiskat je njegova žena rekla, naj ga raje v mislih ohraniva takšnega kot je bil in da obisk ni potreben.
Do sedaj smo se pogovarjali le po telefonu. Se vam zdi primerno, če jo pokličem jo povabim na kavo, to bi zelo rada storila, a ne vem, kaj naj ji rečem, naredim.
Vem samo to, da bi meni v težkih trenutkih pozornost in pogovor prišla prav, zanjo  pa sem v dvomih.

Ojej, to so pa zelo hudi trenutki!
Meni je lani junija umrl oče, pred tem je bil 5 dni v komi.
Zgodilo se je isto,kot je ena že napisala : počila mu je žila v možganih, anevrizma. Le da pri nejm ni bilo možnosti operacije in je tako 5 dni vegetiral na aparatih.
Verejmi sorodnici,ki ti je rekla, da je bolje, da ga ohraniš v spominu takega kot je bil. res je!
Jaz imam vedno pred očmi atija,ko je ležal tam negiben, z zaprtimi očmi, namesto njega so delali aparati.
Pri nas je bilo celo tako,da smo imeli možnost obiskati ga le najbližji : mama, midva z bratom, mož in svakinja.

Če jo želiš povabiti na kavo, jo povabi. Verejtno ji bo pasalo, da pride malo drugam, v drugo okolje, da ne razmišlja nenhno o njem, da se morda malo sprosti. Jaz vem,d asem bila vseh tistih  5 dni zelo aktivna. Tekala sem okoli in urejala zadeve, kupovala, se pogovarjala z ljudmi, ker drugače bi se mi verjetno zmešalo od sedenja pri telefonu.
Če ji lahko pomagaš s tem, da jo povabiš k sebi, stori to!
Morda najprej ne bo hotela, ji bo pa zelo koristilo!

Pa čimbolj močni bodite vsi skupaj!
kakšna je pa diagnoza? 

V takih hudih trenutkih so odveč kakršnekoli besede.
Stoj ob strani njegove družine,oni potrebujejo sedaj pomoč.
Hudo je za tiste,ki ostanejo in morajo živet naprej z praznino,ki jo
pusti ljubljena oseba.

Anonimna, kakšno je stanje? Je še kaj upanja ostalo?

Anonimna vem kar preživljaš,saj delam v intenzivni in se dnevno srečujem s takimi primeri.Zgodilo se je že da je nekdo prišel po božjem čudežu k sebi.Upanje umre zadnje.Če je tvoj sorodnik možgansko mrtev potem res ne gre več kaj nardit,je le vprašanje časa.Tudi jaz ti odsvetujem obisk,v spominu ga ohrani takšnega kot je bil,sorodnico pa povabi domov in se probaj pogovarjat z njo o nečem drugem,da vsaj za nekaj minut pozabita na tragedijo.

Najhujše je čakanje , sama novica glede na to da jo pričakuješ zna bit samo olajšanje,ker veš da se ne matra več,...ne samo on, tudi vsi njegovi ljubljeni,...

Zate in tvoje domače
za strica pa  

Spoštovane,
ponovno hvala za tople besede.
Sorodnik je umrl pred mesecem dni. Počasi gremo naprej, korak za korakom...
Hči se je zaprla vase, sin ima občasne agresivne napade. Njuna mamica pravi, da zaenkrat še obvladuje situacijo. Sicer ji vsi stojimo ob strani, kolikor znamo in zmoremo.

 iskreno sožalje

_____________________________

Moje srce grejeta dva mala sončka: Sara (2001) in Pia (2005).

Ojoj pa sem upala na najbolje

iskreno sožalje!!!!!!!


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Moje sožalje vsej trpeči družini.

Iskreno sožalje

_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Iskreno sožalje

Moje iskreno sožalje!