Oh, seveda so "dobre" in "slabe" šole; od nekdaj so bile, so, bodo in bodo še bolj. Kdor to zanika, si meče pesek v oči, sebi in vsem ostalim. Zakaj pa do takih razlik prihaja, do katerih po zakonu ne bi smelo, je pa odvisno od mnogo faktorjev. Najpomembnejši je gotovo šolski okoliš, potem pa, kot je omenila POKPOK,  ravnatelj.

1. Šola, ki stoji v socialno šibkem šol. okolišu, nikakor ne more izvajati vseh dejavnosti enako intenzivno in dobro kot šola v socialno stabilnem okolišu. Tudi socialno šibkejši učenci se zelo razlikujejo od vrstnikov iz soc. stabilnega okolja - so manj ambiciozni, velikokrat vedenjsko (disciplinsko) in čustveno problematični, s takimi pa, verjemi mi, je zelo težko delati, pa če si še tako dober učitelj. Potem so tukaj še starši, ki so bodisi povsem indiferentni do vsega, kar se v šoli dogaja, važen jim je le končni uspeh, bodisi skušajo svoje "komplekse" zdraviti s pritiskom na učitelje, na vodstvo šole ter na svoje otroke.
In vsak šol. okoliš ima svoje posebnosti (narodnostne, verske, socialne), katerih del je hočeš nočeš tudi šola, ki se mora staplajti z večino, prav tako tudi posamezni učenci, ki mogoče v čem izstopajo.

2. Zaradi vseh zgoraj naštetih razlogov je tako ravnatelju veliko lažje voditi šolo v soc. stabilnem okolišu, saj starši tu praviloma s šolo zelo dobro sodelujejo tako "moralno" kot finančno. Vse projekte tako šola lahko brez večjih problemov izvede, kar gotovo vpliva na "ugled" šole. Ravnatelj na ta način pridobiva na samozavesti, sploh ker praviloma v take šole zahajajo tudi otroci iz "uglednih" družin (to je sicer po eni strani lahko blazen pritisk za nesamozavestnega ravnatelja, drugače pa to prinaša večinoma le koristi za celotno šolo), kar pomeni, da se ravnatelj "giblje v visokih krogih" in se mu zato ni treba bati ne za obstoj ne za ugled šole.

Učitelji - hja, povsod so dobri in slabi, to je dejstvo, a dejstvo je tudi, da večina učiteljskega kadra želi priti na "dobre" šole. To za učitelja  pomeni predvsem dobre delovne pogoje in če so  le-ti  res dobri,  je lahko dober tudi  učitelj. Na "dobri" šoli ima učitelj na voljo veliko več delovnih in učnih pripomočkov (je torej lahko veliko bolj kreativen), nima resnih disciplinskih problemov, če pa že, mu po navadi ob strani stoji celoten kolektiv z vodstvom na čelu, saj si vsi prizadevajo "rešiti" problem v dobro vseh.
Učitelj, ki mu uspe priti na tako šolo, bo naredil vse, da na njej tudi ostane, torej se bo maksimalno potrudil in izkazoval - pilil se bo, gradil pozitivno samopodobo in s tem pridobival na avtoriteti. Če pa mu ne bo uspelo, bo pač pogorel - to se pa itak dogaja v vseh poklicih.

Učitelj, ki pa pade v socialno šibkejši šol. okoliš, nima vsega tega, kar ima njegov kolega iz zgornejga odstavka. Njegovi del. pogoji so veliko slabši, po navadi pa mora večino energije usmerjati v reševanje disciplinskih problemov, kar pomeni smrt za njegovo strokovno področje. Potem mu pa za vratom visi še kakšen ravnateljček, ki je pripravljen v šoli obdržati tudi večkratnega morilca, samo da bo šola izpadla kot neproblematična, on pa kot sposoben vodja, vse v neizmernem starhu pred zaprtjem šole (beri izgubo lastnega stolčka). In bo spravil učitelja stran, pa bo prišel drugi, pa tretji, pa četrti, učenci pa nobenega več ne bodo jemali resno, prav tako bodo starejši kolegi modro molčali, kajti do penzije je še daleč, v šolstvu pa se danes odpušča ... in krog je sklenjen.

Verjetno sem v svojem opisu pretiravala, ampak na žalost se danes to dogaja. Samo poglejte kakšen dnevnik in v časopise in mi povejte, imena katerih šol in njihovih ravnateljev se praviloma pojavljajo v medijih, kadar je govora npr.  o spremembah v šolstvu ali kurikulumu. Za Ljubljano vam kot za šalo stresem  najmanj dve taki  OŠ,  da o SŠ oz. gimnazijah niti ne govorim.
In iz kakšnih okolišev pa so šole oz. učenci določenih šol, kjer se dogaja "sranje"?

No, hvala bogu jih je še vedno večina nekje v (bolj ali manj sivem) povprečju. Opa, zaenkrat