Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: marsovka2
joj, zdej pa izpadem, ko da me je eno samo udobje sej imam dva, ane?! mislim, se jima posvečam še preveč in ravno to mi najeda pri vsej stvari,da imam občutek, da se mednju ravno še uspem porazdeliti, ker sta oba bolj "mama - moja"
točno vem, kaj prinaša še en otrok v smislu "odpovedovanja", bolj me je zanimalo, kako je pri otrocih, kako porazdeliš pozornost, a je to sploh dejansko mogoče, hočem rečt, koliko te pozornosti (ki sicer vemo, da se pri starših le mnooooožiiiiii, ane) dobijo trije ali več v enem dnevu, ko sta starša v službi do 1530h minimalno, pa je treba še kaj skuhat, pa naredit, ne samo past na vse štiri in se igrat in usmerjat do 2030, ko jih je treba pa v postelje dat? sploh če je partner na vodilnem mestu in ima ogromno večerij in potovanj? pa da ne boste mislile, da jima kar naprej svetim, sploh ne, se lepo zaigrata, a vidim, da vsak dan rabita določeno dozo pozornosti...bolj me je zanimalo v smislu kvalitetne pozornosti vsakemu otroku vsak dan, pri čemer imam občutek, da pri treh ali več delujete bolj po principu" kdor rabi pozornost, jo bo prišel iskat", kar ne grajam, samo tak tip sem, da bi se kar naprej počutila, da koga zanemarjam.
ja, boste rekle, pa smo tam, imaš torej dovolj dva!
ja, ugotavljam, da morda res....
me pa najeda, ker vem, da otroci itak zrastejo še prehitro in vedno sem milila, da bom imela veliiko družino, sedaj realnost je pa...
se pa klanjam vsem, ki vsaj zvenijo povsem flegma s tremi ali štirimi...krasno, vsa čast! očitno res nismo vsi za vse!
Preveč kompliciraš. Kvalitetna pozornost? Jaz menim, da otrok rabi najprej kontinuiteto in kvantiteto, da ve, da bo nekdo stalno ob njem, kadarkoli ga bo rabil - to je osnovna varnost, zato meni moderni bla bla o kvalitetnem času najrbrž ne pomeni istega kot tebi. Menim,d a mora vsaj en od staršev biti otroku dosegljiv vsako popoldne. Kar se tiče kvalitetnega časa je pa tako, da meni to ne pomeni zabavat otroka, zelo daleč od tega. Mi pa pomeni, da kam skupaj gremo, da se veliko pogovarjamo, da jih poslušam, kaj skup počnemo, da sem skratka vpletena v njihov lajf aktivno. Če vse skup sešteješ se nisem s ta malim otrokom ukvarjala niti slučajno manj kot s ta prvim, pa itak imajo različne potrebe, ker so tako karakterji različni, kto tudi starostno. En gre rad z mano na sprehod, drugi mi pomaga na vrtu, danes smo recimo skup drva zlagali oz. pucali pred hišo, meni se to tudi zdi kvaliteten čas skupaj, kdaj se zapeljem samo z enim otrokom h obiskom, drugič grem z drugim v šoping, ker pač njej to toliko pomeni, tretjič pa diskutiram na temo znanosti s tretjim, ali se samo z enim igram človek ne jezi se, ali sedim pri enem ob banji, ker mu je fajn razlagat mi ravno tam, kakšno reč. Ma v bistvu sem dostikrat samo z enim otrokom, ker nikdar nisem imela nekega plana, d a bi vse moralo biti za vse tri, ker se mi tisti način ne zdi pravičen. Tudi na morju sem že bila z dvema če je imel tretji druge plane.
Hočem reči, ni tako komplicirano. IN važna je kvantiteta, da te dobi, mamo mislim, kadarkoli te rabi. Drobne reči. Saj ne rečem, da ni fino imeti neko strašno kvaliteto, ampak meni se vseeno zdi kvaliteta skrita v kvantiteti, če je le starš take sorte. Kaj ti pomaga, da te en vsak kvatre pelje ne vem kam, pa se s tabo zabava, če potem cel mesec ni od njega nič? Ja, boljše kot nič, ampak ideal nekega starševstva pa to za moj okus ni.
Skratka, jaz sem živela v zelo sproščenem ozračju, nihče se ni sekiral kako bo, kaj bo,zaupali so mi, ogromno svobode sem imela in nihče me ni posebej zabaval, pa vedno sem imela nekoga na razpolago, tako za sholder to cry on, kot za kakršnekoli pogovore in težave. IN moje otroštvo je bilo krasno. Po moje bi se počutila utesnjeno, če bi nekdo neprestano za mano hodil in me kontroliral v smislu, kakšno zabavo moram imet in podobno in enako, če bi mi vse k riti znosil - to je celo dokazano škodljivo, kadar gre pozornost v tem kontekstu. Lepšega kot to, da si neutesnjen, p ada se ne ukvarjajo cel dan samo s tabo, sploh ne moreš dobit. Postaneš tako odgovoren, kot samostojen in srečen tudi sam s sabo. Tako vidiš, za tretjega otroka ni ovira v reali, ampak prej v pričakovanjih ali stilu življenja, mogoče včasih tudi v preveč kompliciranju - čemur se pa strinjam, je v današnjih časih ob poplavi nekih knjig, kako moraš cel dan samo otrokom posvetit in to z zabavanjem, skoraj težko uiti. Se pa da. Ostaneš z lastno trezno glavo in delaš kot ti zdrava pamet veli. In otroci so čisto srečni.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Bog ne daj, da ne dobijo lupčka, ko se poslavljamo v vrtcu. So že prijokali za mano... Res menim, da jim ljubezni ne manjka. 
), ker vse pobere od starejših bratov. 
ima zelo stresno službo in je zato velikokrat psihično izmučen in na kakšen kaotičen dan (ko je naš 2,8-letnik v elementu) kar težko sfolga... Osebno mislim, da je najbolj "kritično" nekje do takrat, ko najmlajši ne shodi, ker je veliko reči težko početi skupaj, ko je pa to enkrat možno, pa ne vidim nobenih ovir... mi imamo sicer šele dvomesečnega dojenčka in nimam pojma, kako bo kasneje, ampak tako nekako si jaz to predstavljam 
. 
