aleunam
|
Anonimna, verjamem, da ti ni lahko. Jaz sem pred tedni šla skozi več "rok". Najprej g, ki me je prevzel, ker je bila moja na dopustu. Ni mi povedal čisto nič. Npr. ga vprašam kakšni so lahko vzroki, da sem 16 dni krvavela, pa pravi RAZLIČNI. Halo, kakšni? Ne mu, ne bu. Pa tudi, ko mi prvič omeni izvemnaternično, mi solze stopijo v oči, pa mi reče, pa ne se zdaj zaradi tega jokati. Đizs, saj vem, da sem samo številka zanj, ampak nisem tulila, da ne bi mogel minutke potrpeti. Sem človek z čustvi. Najhuje je to, da oni SS in IMN ne sprejemajo kot nič posebnega, kot da iz tega plodka ne bi bilo nič.
Potem me je prevzela moja g in je naprej potekalo v redu. Ne morem povedati koliko ti v takih trenutkih pomeni prijazna beseda, pa čeprav od povsem neznanih ljudi. Moram reči, da sem bila prijetno presenečena nad sestrami v bolnišnici - res prijazne ženske. Enako zdravnica, ki me je operirala. Ogromno mi je pomenilo, da mi je z lepim tonom odgovorila na (njej najbrž vsakdanja) vprašanja - lahko bi vprašala še več, pa se takrat nisem spomnila, pa na viziti po operaciji se je že šalila (nič povezano z mano ali operacijo)... Nasmeh in lepa beseda... Zlata vredno!
Ni hujšega kot to, ko ne veš kaj te čaka. Čakaš v čakalnici, prideš do zdravnika, te nekam pošlje brez besed... Ah, groza. Predlagam vsem, da vlečete iz njih, če le kaj konkretnega povejo nazaj. Konec koncev smo pri njih, ker potrebujemo strokovno znanje in ni vrag, da nam ne bi mogli vsaj približno razložiti kaj nam je, kaj se pričakuje, zakaj raziskave, kaj rezulati povedo, kaj se da storiti... Jaz moram priznati, da sem kar nekaj laičnega "znanja" imela, ker sem brala vaše zgodbe in nasvete. Da sem vsaj približno vedela kako in kaj.
IZVIRNO SPOROČILO: kepica
/.../ ko sem se prebudila iz narkoze sem planila v jok, saj sem se takoj zavedala, da moje pikice ni več. Sestra pa: "kaj se cmerite, saj ste še mlada, boste pa še poskusili", potem pa je odvihrala ven iz sobe in zaloputnila vrata za sabo.
Bolečine se ne da opisat /.../
Kepica, te razumem. Jaz sem sicer imela IMN in je bilo prvič, a se mi je enako kot tebi zgodilo, da sem po narkozi bruhnila v jok. Če zdaj pomislim na tiste občutke, mi kar solze stopijo v oči... Ne da se opisati, vse je prišlo za mano... A jaz sem imela srečo, da so me sestre mirile z prijaznimi besedami...
Strinjam se tudi z tisto, ki je napisala, da se zdravnikov preveč bojimo. Saj je res, nikoli ne veš kdaj jih potrebuješ, ampak njihove nesramnosti nam ni treba prenašati. Ko ti je že itak težko, potem pa še njihovo osorno obnašanje. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, tako mi je hudo, ko pomislim, kaj za 
si morala dat skozi. V tem primeru ni opravičila za nikogar, ki je tisti dan bil po "službeni" dolžnosti s tabo, ker je bil pač tam. Tebi draga Anonomna en velik 
in sprosti se na morju... Nič druga ti ne znam povedati. Sem pa žalostna, ker te razumem iz "prve" roke...
...poleg tistega, že zgoraj opisanega.... 
