Anonimen
|
Če se otrok rajši stiska k očku, to še ne pomeni, da mamo zavrača. Pomeni le, da ima s staršema razvit različen odnos, kar se mi zdi tudi edino prav, ker le tako spozna celotno paleto čustev, odzivov, medsebojnih odnosov, se počuti varnega in ljubljenega, z enim je ta odnos lahko bolj intenziven, z drugim bolj umirjen. Ne razumem, zakaj bi moral zato eden od staršev v otroku zbujati občutke krivde, če ne prileti takoj k njemu? To ne pomeni, da si otrok misli, kaj je narobe z mamo, ampak kaj je narobe z mano, da me mama noče niti pozdraviti - jaz delam nekaj narobe, ker se mama slabo počuti, delati moram tako, da bo mama srečna in zadovoljna, čeprav bi se ta trenutek rajši igral z očkom. Dolgoročno se mi to ne zdi pravi odziv. Prej mogoče, da tisti straš, s katerim otrok nima tako intimne povezave, skuša to doseči na svoj edinstven način. Naša se npr. z očkom intenzivno igra, hodita po gobe, bereta knjigice, midve pa se zjutraj še v postelji greva prstne igrice, bibo leze, stiskava in cartava. Tega se z očkom noče iti, pa še nisem opazila, da bi bil ljuboumen. Z mano pa noče nabirat gob, ker jih mami ne najde .
|