naja78
|
IZVIRNO SPOROČILO: badumbadum Moram malo še tu pojamrati, da me ne bo samo mož poslušal, kako sem 'uboga' Moj 3,5-mesečnik je namreč pravi zapečkar in praktično ne morem nikamor z njim. Vozička ne mara - niti športnega dela, vožnja v avtu je nočna mora, zadnje dni pa mi štrajka še v sleepy wrapu. Tako sem v teh treh mesecih bila zunaj 'v svetu' samo kake 5x in še to le, ko sem imela nujne opravke (sem štejem pregled pri P in G). Počutim se kot kak zapornik, saj je moje gibanje praktično omejeno na 40m2, kolikor je veliko stanovanje, in bližnjo okolico bloka.Ne živimo pa niti v mestu niti na vasi, tako da tukaj okrog nimam kaj pametnega početi. To da je tako nemobilen, je zame kar hud udarec, ker sem bila od vedno navajena biti v gibanju. S sedaj dveletnico sem na prvi porodniški praktično živela na cesti . Dvakrat na dan sem jo peljala po 8km trasi in obe sva uživali, sedaj pa.... ZAdnjič sem se odločila, da bom hodila pa zvečer malo teč ali pa vsaj na kak sprehod, ko gre tamali spat, in nisem še dobro stopila iz bloka, me že kliče mož, da se je zbudil in da ga ne more potolažiti. Sem bila prav paf Čez dan namreč ni šans, da bi kam sama šla, ker skrbim še za hčerko, poleg tega pa pride moj dragi precej pozno domov, ob 19h, najkasneje 19.30 pa moram tečnobico že počasi uspavati, ker drugače se mu utrga, če ne gre ob uri spat. Babici sta tudi precej daleč, tako da na njuno pomoč ne morem ravno računati, in tako mi ne preostane drugega, kot da bolj ali manj stoično prenašam trenutno stanje s ponavljanjem mantre 'Saj ne bo trajalo večno. Ahoommmmmmmmmm'. Dejstvo pa je, da trenutno nisem zadovoljna s takim življenjem in včasih me prav prime in se vprašam. "Pa kaj mi je bilo tega treba?!" (Pa ne me prosim obsojati zaradi tega, saj imam svoje otroke zeeloooooo rada.) Matr, sem se razpisala. Saj ne pričakujem kakega čudežnega recepta ali nasveta, samo kako tolažilno besedico in mogoče izkušnjo kake sotrpinke, da bom našla sprevrženo zadovoljstvo v tem, da nisem sama ha ha. naj ti povem da je bil moj prvi otrok fantek isti.do 6 meseca nisem vedla kaj je sprehod.okoli bajte in konc.so tastari kar pohitel domov tako se je upiral vožnji avta in vozička. minilo ni nikoli.okrog 6 meseca sem mu pa dala v roke piškot ali mogoče celo okoli 7 meseca in sva šla-je bilo malo boljš.pod vozičkom pa ful igrač(zobna ščetka,labela,vrečka ki šumi,lizike,....kaki otroške igrače,te niso bile zanimive,.... )malo je bilo boljš.potem pa ga itak skapiraš ko vidiš kako gre. kaj pa ko bi probala it samo takrat ven,ko je čas za njegovo spanje??????????meni je to ful pomagalo pa pol ure pa pol ure.kmalu itak spijo še parkrat na dan,pa se takrat notri ukvarjaj z njim potem pa ko bo spal pa v voziček,enako za avto.mi nismo nikamor dlje šli do 3 leta kot dobre pu ure.ker se je tako drl da je bil plav. na morje samo ponoči ob 2,da je vsaj do 6,7 spal. drugi je pa čist kontra.čeprav že izsiljuje malo,da bi ga več nosili,ampak do meje ja.nikol več ne nardim velike napake,da sem ga za vsako figo jemala ven,ko je res huda akcija pa itak. veš kaj,....karakter je tukaj zelo veliko pomemben.čakaj boš vidla kaj še bo......ampak so pa lušni.
|