pelin
|
Osebno sem bila včasih vedno nekako mnenja, da če dva, ki se imata rada ne znata najti skupnega jezika, jima tudi čisto tuja oseba ne more pomagati...zahojeno mišljenje vem....da to ni čisto tako, se dostikrat prepričaš na lastni koži v lastnem partnerskem odnosu, ko kljub temu, da se imaš s partnerjem čisto rad, nemalokrat dobiš občutek da nista z istega planeta...mogoče je to zaradi strahu, da bi drugega čustveno prizadel, če bi bil preveč odkrit...ali zaradi osebne trme...ali zaradi različnih karakterjev, pogledov, želja......najbližjo izkušnjo s takšno partnersko terapijo, pa sem doživela lansko leto preko prijateljice....po več kot dvajsetih letih sta šla narazen...4 otroci...on umirjen introventiran, tih, nekonflikten vendar tudi sto na uro nekomunikativen...čustveno rezerviran....ona topla oseba...čustvena, komunikativna....v vseh letih sta skupaj prijadrala tako daleč, da se je njej mešalo od njegovih tihih tednov, ko tudi po več dni ni muksnil...njemu so šli na živce čustveni izpadi, ki so bili njej v partnerskem odnosu potrebni, njemu pa v breme....prišla sta do točke, ko je ona popokala otroke in spakirala v lastno stanovanje...on v svoji bridkosti, pa ni videl izhoda in je poskušal stvar rešiti na tak način, ki se mu k sreči ni posrečil...s samomorom....ko je v bolnišnici okreval, so jima svetovali partnersko terapijo....pri njima se je izkazala za zelo pozitivno, čeprav sem bila jaz v sebi zaradi njegove zadrtosti precej skeptična....ne vem sicer, kako je za zidovi, vendar prijateljica že eno leto dobesedno cveti, videti je zadovoljna...nekako umirjena in srečna, kakršne nisem videla dolga leta....največja sprememba je pri njem, ki je postal precej bolj nekako ljudski...nekako bolj je odprt v svojih izjavah in prav preseneti te, ko pove kaj si o določeni stvari misli, saj je ponavadi mnenje vedno tiščal, držal zase....Srečna sem zanju...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Mislim, da najbrž ni korektno razpredat o ceniku kogarkoli, za to se je najbolje kar direktno obrniti na dotičnega/dotično. Sploh pa, ko pomislim nazaj, je bilo poceni 
Res: čisto konkretno, če grem računat ločitev in vse kar potegne za sabo (pa ne mislim čustvenih naporov ampak le materialno) - ni računice. Seveda pa to ni razmišljanje za odločitev. Važno je, da nam je bolje - neprecenljivo.
