Anonimen
|
Ne ljubi se mi čisto vseh, nevem koliko (200 strani) brati, ampak tale porodna zgodba me je fascinirala in me zanima, če kateera kaj več ve? Očitno je rodila doma, sama ob pomoči moža? Mislim...sej ne vem kako naj vprašam; je takšen porod dopusten? Kaj pa če bi šlo kaj narobe?...Mislim, svaka ji čast, jz si ne bi upala, niti znala ne bi...pomojem...madona, kakšna živalska vrsta hudiča pa sem, da ne bi znala lastnega mladiča ven iz sebe dat? 
Copy-pastam:
22.06. on 7.30 me zbudi neko črvičenje. Čez 15min ugotovim, da so to popadki. Super! Mali je že itak v varstvu, jutro je, nedelja je... Vse dobro.
Grem si glavo oprat, se še pobrijem in ko se brišem opazim rahel rjavkasti izcedek. Malo se ustrašim, a vem da je to normalno in sedaj ni več dvoma, kmalu bom rodila.
Popadki so bili čez cel dan zelo nepredvidljivi in ne redni. Na sprehod si nisem upala, ker nisem hotela da mi voda odteče med delavci, ki so že počasi pripravljali za festival lent.
Vmes sem še sesala, pospravljala, nekaj krat sem se spravila v bano, v vodo, najbolje mi je bilo, ko sem meditirala (popadke sem dojemala kot kartke in ne boleče). V času, ko nisem meditirala mi je zelooo pomagal moj mož.
Ob 19.30 sem bila spet v bani ter razmišljala, da je že 12 ur od prvega popadka, pa še zdaj niso redni in voda mi še tudi ni odtekla.
Ko sem prišla iz bane sem se spet malo sprehajala po stanovanji in potem šla v "zadnjo" meditacijo. Ko sem končala z meditacijo sva se z dragim pogovorila, da je najbolje da grem not, ker popdaki so še vedno neredni (7min, 2min, 3min, 12 min,...tudi na 20min), voda še ni odtekla jaz pa sem že utrujena.
Ura je bila 23. ko sva dokončno rekla, da greva, jaz spakiran stvari, se oblačim, še grem na WC in tma malo obsedim, gledam hlače okoli mojih gležnjev, hlače ki so na tleh. To je bil ključni moment.
Dragemu naročim, naj še zadnjič napolni bano, morda pa se bodo po tem kopanju popadki uredili in bodo redni. Se vsedem v bano, voda mi še do pasu ni, ko občutim, da je popadek že nekam "čuden". Mine 5 min, ko občutim, da prihaja naslednji in hkrati oba začudeno gledava kako mala vidno brca! Nekolko presenečana že rahlo potiskam. Kkomaj prediham, se že začne drugi, z roko probam in občutim, da se glavica krona z ovojnico vret, med tem, ko to komaj dojamem, je glavica že zunaj, rame tudi, instinktivno še preščipnem ovonico in mala je že bila zunaj.
Če je to kratko potem veste, da bo moja zgodba za manjšo knjigico
Samo to bi še dodala,
ni ga lepšega, bolj magičnega momneta, momenta, ki se ga z besedami ne da opisat,
kot je ta, ko sama uloviš in rodiš svojega otroka! Takšno izkušnjo privoščim vsaki mami.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
....jaz sem pa mislila, da je tako želela...načrtovala....jaz sem tudi mojemu skozi pravila, da bi najraje doma rodila. Pa še dobro, da nisem, ker verjetno ne bi bil ne moj pikec ne jaz več med živimi
