blak
|
Letos smo našega 4,5letnega fantiča vpisali na plavanje. V vodi uživa, že pol leta mu govorimo, da bo hodil na tečaj kot njegovi bratranci in on se je tečaja veselil.
Prejšnji teden gremo prvič. Mu razložim, da starši ne gremo z otroci na bazen. Malo zamjavka, vpraša tudi učiteljico in ko mu ta reče, da starši počakamo zunaj, se pomiri in gre brez problema. ko pride ven, nasmeh do ušes, pove, da mu je bilo ful dobro, učiteljica reče, da je super, da se edini tunka in skače. Torej vse super, navdušen, uau!
Včeraj pride iz vrtca in začne: jaz nočem it na tečaj, ni mi všeč! Se pogovarjamo, pogajamo in ga prepričam, da gre. Na poti do bazena se resnično zabavamo, pred bazenom sreča enega fantka, s katerim najdeta skupno točko (Ben10 ) in zgleda res super. Ko se skupinica odpravi v bazen, spet nekaj mjavka, ampak nekako gre. Čez 15 minut pride učiteljica ven in pravi, da joče, da ga bo ven prinesla. Pravim ok. Pride čez pet minut in pravi, da se je pomiril in da lepo sodeluje. Čez slabih deset minut pa ga prinese ven, pravi, da je spet jokal.
Ko me ta mali zagleda, ima na obrazu tak čuden izraz: deluje žalosten, a se mu smejijo usta. skratka kot da bi blefiral, v stilu: pa sem te, malo sem pojokcal in dosegel kar sem hotel. Ko sem ga vprašala, kaj je bilo narobe, je rekel, da je hotel mene.
No, pa še kak primer. Poleti je hotel spati pri babici. Bili so trije bratranci. Cel dan so se imeli super, povečerjali, se stuširali, risanka, pravljica, vse super, dokler so se odpravili v sobo in spat. Takrat pa: hočem mamo, hočem, da pride tudi mama, pokliči jo... Skratka smo šli ponj.
Čez kak teden si želi spet prespat pri babici. Tokrat brez bratrancev, vse super, a ko je treba it spat, spet cirkus. Babici ga je tokrat uspelo prepričat in pomirit, spal je potem super in naslednje jutro vse ok.
Pred dvemi tedni ga druga dva bratranca, njegova idola, povabita, da prespi pri njih. Prosi me, ves navdušen, če lahko gre, seveda dovolim, kritične točke sploh ne omenim. Pripravi si ruzak, komaj čaka da gremo, mi smo z njim tam še cel večer in tudi ko gremo proč in mu zaželimo lahko noč, je vse bp. A evo, telefon zvoni in pravi moja sestra, da je panika. se tudi pogovarjam z njim, pravi, da hoče mene in da hoče domov.
In do tu sem mislila, da je morda kaka kriza-ljubosumje, ker je on zdoma, mali 10mesečnik pa z nami doma. Zato sva zadnjič, ko sva šla z možem na en roj.dan., zrihtala babico na dom, torej tako da je pazila oba pri nas doma. spet vse ok do spanja. Spet hočem mamo, pokliči jo...pa ga je ona naplahtala, da ni signala... Potem je še hotel, da se uleže zraven njega, da mu pove 100pravljic...
Naj povem, da zvečer nimava nekega groznega rituala: mož ga zrihta, jaz pridem do njegove postelje, ga poljubčkam, povem koliko ga imam rada (si moram vsakič nekaj zelo presežnega izmislit ) in mu reči, da ga pridem pobožat, ko bo že ninal. In zaspi brez problema.
Zakaj sem v dvomih? Ker se mi zdi, da je to neka finta, s katero nas preizkuša. Ko se o tem pogovarjamo, se vse lepo zmenimo, pol pa... Pa škoda se mi zdi, ker vem da v vodi uživa, da se ima tam lepo. Pa babica jih res ful carta in je polna idej, kako naredit otroku zadevo zanimivo, tako da jim je takrat 3 jogije na tla dala, da so bili vsi skupaj, pa si zgodbice izmišljevala. Škoda mi je, ker se mi zdi, da je to ena fajn izkušnja.
Glede plavanja smo si tudi omislili palačinka day za plavalce: pred tečajem pripraviva maso, med plavanjem jo damo v hladilnik, po plavanju jih skupaj pečeva in maževa..pa tudi pojeva . Palačinke in vso pripravo obožuje.
Mah, ne vem, no, povejte, kaj se vam zdi.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
