DragonLady
|
Sama sem pred tremi meseci rodila v MB. Ker sem imela urgentni CR, svojega malega nisem dojila cele 4 dni, kar sem bila na intenzivni negi. Ko so nam, mamicam pripeljali novorojenčke na oddelek intenzivne nege, so bili le-ti že veselo nahranjeni in seveda niso želeli, niti rabili dojenja. Mojega malega sem vse skupaj videla cca uro-dve na dan, ves ta čas je spal, saj je bil nahranjen. Pa sem imela veliko željo, da bi ga začela dojit čimprej. Začela sem delat silo, naj me pošljejo na navadni oddelek, to pa samo iz tega razloga, da sem lahko imela malega 24ur na dan ob sebi in sva se lahko končno začela resnično povezovat, spoznavat in seveda DOJIT. Ne vem, vsepovsod slišiš izjave alla: Otroka je treba čimprej po rojstvu oz. ko je možno začeti dojit (če je seveda mleko in interes). V porodnišnici pa tega nekak nisem začutila. Če ne bi delala sile, da grem kljub CR čimprej na oddelek, bi tako mali bil še kak dan ali dva na nadomestnem mleku. Pa se imajo za MAMICAM PRIJAZNO PORODNIŠNICO oz. naj bi spodbujali dojenje. No, nekatere sestre so bile prave asice in jih lahko samo pohvalim, saj so s srcem delale. Spet druge pa so bile naveličane vsega. No, ko sva bila končno skupaj na oddelku, sva se dojila, kot je pasalo NAMA. Mišek je lepo jedel, mleka sem imela na pretek in sestre so se kar čudile, kako sva napredovala. Potem pa je prišlo do zlatenice in mali je moral biti dva dni pod lučko, torej so me sestre poklicale po zvočniku samo za hranjenje. Predstavljajte si, da morate biti že tako zgodaj po porodu ločene od svojih mišekov. Meni je bilo grozno. Pa sem kljub temu pregurala, vsaj stuširala sem se lahko normalno in se vsaj minimalno naspala. Je pa nastal problem. Sestre so mi rekle, da naj bi na cca 3 ure klicali mamice, da smo šle dojit naše malčke na intenzivno nego, kjer so bili pod lučko. Pa ni bilo čisto tako. Klicale so na cca 5-6 ur. Ker sem imela mleka še preveč (lahko bi nahranila še kakega drugega dojenčka), sem želela dojit na 2-3 ure, pa me niso spustili k mojemu malemu. Češ, da že ni lačen, če spi. Okej, ampak mene je pa bolelo ko , polna sem bila mleka. No, kmalu sva šla domov, spet sva se dojila, kot je NAMA pasalo. Sem pa v porodnišnici "pridelala" začetek mastitisa in sem se doma komaj spravila k sebi. Če takrat ne bi začela podnujno jemat antibiotika in se tuširat in masirat ko nora, bi me lahko samo še rezali. Ne vem, nisem bila zahtevna svežepečena mamica, to je moj drugi otrok, večinoma sem ga sama rihtala v porodnišnici. Nisem bila nesposobna in zmedena, želela sem samo čimprej in čimveč dojit, pa so mi tam to dobesedno preprečili oz. jim to ni bilo v interesu. Moja cimra je imela kontra problem...mleka ni imela dovolj, njena mala je skozi jokala, obe sta bili že na koncu z energijo. Ko je prosila za dodatek, so jo nesramno zavrnile (sestre namreč). Pa se je punca znašla, saj je imela znanke v porodnišnici. Sredi noči so ji prišle stehtat malo, da so videli, koliko mleka dejansko punca ima. Ker ga je imela res premalo, so ji prinesle dodatek in sta se obe s hčerkico končno naspale. Naslednji dan si je pa še (preko vez, seveda) zrihtala, da ji je zdravnik napisal v kartoteko, da ima dodatek po potrebi. Paradoks: mojemu malemu so vsiljevali dodatek, njeni hčerki so ga pa odrekali.
|