roberta
|
IZVIRNO SPOROČILO: Pikca
Roberta, kako pa ste potem nadaljevali uvajanje, kako dolgo je trajalo...
Pri našem tamalem je namreč huda kriza po 2 dneh, začel je celo jecljati, prejle se je zbudil in jokal...  , vzgojitljici pa menita, da mu kar gre in nista naklonjeni temu, da bi bila z njim v igranici.
Pikca, takole je zgledalo (vzela sem si 1 teden dopusta):
ko sem prišla zadnje dni avgusta, da bi bila vsak dan lahko tam 5 minut, da malo vidi kako in kaj je, mi je njena vzgojiteljica rekla, da ne morem biti tam, ker soba še ni pripravljena in to ni njena skupina. skratka, naj pridem 1. septembra.
1. dan: sem bila z njo tam 2 uri, potem sem jo peljala domov...
2. dan: sem bila z njo tam 10 minut, nato mi rečejo, da moram it... da se mora navadit, da večno ne bom mogla bit tam z njo in da drugi otroci tudi nimajo mam zraven, itd. (jaz trapa pa sem si rekla: no saj vejo kaj delajo, saj so profesionalke ... pa poskusimo - čeprav sem vedela da ne bo šlo tako zlahka...). no in grem ven, in takoj jok na krvadrat... in potem sem poslušala in poslušala ene 20 minut kako se dobesedno dere in potem sem prosila vzgojiteljico, ki je ravno prišla ven, če se ji to vendar zdi ok, da jaz bi vseeno še ostala z njo, da se vsaj malo navadi, pa me je gladko zavrnila, da je to samo trma in da se bo že navadila in da dlje ko bom tam z njo, težje bo zanjo. skratka, vrata mi je zaprla pred nosom. jaz nisem mogla več poslušat tistega joka in sem šla domov in potem po kakih 2 urah nazaj. otrok objokan, zabuhlih in rdečih oči, ves hripav, preplašen, da ne rečem paničen... skrakta, samo pograbila sem jo in odnesla domov. se je še ves dan stiskala k meni kot da ne vem... grozno.
3. dan: spet pridem, če bi lahko, da se meni to res ne zdi dobro, spet isto in da moram it, da je to v dobro otroka. in da bo nehala jokat 5 minut za tem ko grem. takrat sem bila tako... saj sploh ne vem, kako bi rekla, sem se počutila kot v 1. razredu in da delam nekaj strašno narobe in se moram zato opravičevati svoji učiteljici. in kar nisem imela moči, da bi ji rekla, da ne, da tako se ne bomo šli. skrakta, otrok je spet jokal in jaz sem bila vsa boga tam... in pride mimo pomočnica ravnateljice, me vpraša, kako sem in jaz ji v joku (dobesedno) potožim, da sploh ne razumem, kaj se grejo in to... in potem je ona uredila tako, da sem lahko bila pri njej še nekaj dni - vsega skupaj tri dni po ene 5 ur na dan (do spanja).
izgledalo je pa tako, da sem bila edina mama, ki sem bila tam, ostali otroci so bili sami s svojim jokom, vzgojiteljica in pomočnica sta me grdo gledali, vsi v vrtcu so vedeli, da sem jaz tista mama, ki nekaj kompliciram in delam zdraho in gledati njihove poglede in pogovore... ni bilo fajn. ampak pomembno je, da sem bila še tiste tri dni tam z njo. sedela sem v enem kotu, tok da me je videla, jaz sem brala knjigo in če je prišla k meni sem ji rekla kako spodbudno besedo in jo poskušala spodbuditi k vrtčevskim dejavnostim. skratka, bila sem (za moje pojme) povsem nemoteča, še več, mislim, da so me bili tudi drugi jokajoči otroci veseli, ker se je občasno tut kak drug otrok prišel stisnit k meni.
v tistih 3 dneh, je hčerka toliko prišla k sebi, da potem ni več neutolažljivo jokala, ko smo jo pripeljali, ker pa je bila škoda narejena že v prih dneh, je še vedno v vrtec prihajala s strahom v očeh, upočasnjemim korakom in večnim vprašanjem: mama (ata) a prideš? (pome...)... grozljivo, da te to otrok vpraša. tega ne razume nihče, ki tega ni doživel.
evo, tako. moj nasvet: če misliš, da to ni to, vztrajaj. reci, da misliš, da to ni dobro za otroka in želiš biti z njim nekaj dni, da se ob tvoji prisotnosti navadi na vse skupaj... bodo sitnosti, grdo te bodo gledali, ampak... za otroka se splača. jaz te napake ne bi nikoli več ponovila. se raje skregam s celo upravo vrtca...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
seveda sem z malo ostala, vendar sem mogla (jaz pa še nekaj mamic) skupino zapustiti, še predno so malicali ob 8. 15. 
. 
. 
