Anonimen
|
To verjetno hodi po glavi VSAKI ali pa skoraj vsaki mamici, ki se od svojega prvega otroka prvič mora ločiti za dlje časa in ga zaupati nekomu drugemu, neki tuji osebi..Pri 1. letu... Meni se to zdi PREHITRO!!!
Moram povedati, da se pri ta malemu res trudim, da čim manj kompliciram in mislim, da nama z možem kar dobro uspeva, ampak ko mi v glavo pride misel na varstvo v meni vse odpove  Tega vam ne znam razložiti... Sploh ga ni problem pol dneva pustiti pri moji mami ali ga dati komu drugemu, da ga pocrklja, ampak misel, da bo moj otrok v rokah nekoga, ki ga ne poznam, ki njega ne pozna... Mislim, da glede tega res kompliciram. Priznam. Mogoče mi bo pri drugem lažje. Ampak že prej so mi te grozne misli hodile po glavi, zdaj pa ko berem še te grozote tu gori, da ponekod ta malih sploh ne previjajo (bog ve kaj drugega še ne delajo  ), najraje sploh ne bi šla v službo (saj vidite, da sem že na robu norosti.. )....
Občudujem vse mamice, ki varuške iščete prek oglasov - jaz tega nisem sposobna (pa sem bila tudi sama varuška, ko sem še študirala). To bi zame prišlo v poštev, če bi osebo poznala, ji zaupala... Če bi oseba poznala mojega otroka... Pa ne, nisem posesivna mama... Saj bi dala otroka v vrtec - to sploh ni problem. Ampak ne bi ga dala že pri 1 letu, ampak npr. pri 3 letih, ko se mi zdijo otroci že dovolj veliki, da se začnejo socializirat, ne rabijo več plenic, so bolj samostojni, odpornejši... Ko si 1x starš gledaš na te stvari iz čisto drugega zornega kota..
Ampak če ga že MORAM dati tako zgodaj v vrtec, rabim nekaj.. nekaj na kaj se lahko operem, neko zagotovilo, da bo z njim vse vredu..Ne pričakujem, da bo mali brez manjših poškodb, brez padcev in drugih nezgodic, ki se zgodijo v vrtcu - bog ne daj... Saj se tudi doma kdaj kam udari, pa se nasmejim in se tudi on smeji, ker vidi, da se ne prestrašim.. Toliko samo pogledam, da vidim, da ni kaj hujšega... Tudi tega ne pričakujem, da ga bodo nosili po rokah.. naj otrok raziskuje, spoznava sebe, sovrstnike in okolico!
Pričakujem pa, da mi da nekdo zagotovilo, da bodo za njega skrbeli (in s tem ne mislim samo menjavanje plenic in hranjenje), pričakujem, da se bodo z njim ukvarjali (tako kot z vsemi ostalimi), da ga bo nekdo stisnil k sebi, če bo žalosten ali ga pograjal, če bo nagajal..
Saj vem, malemu ne smem pokazati svojih čustev glede tega, ker bo to vplivalo na njegovo počutje v vrtcu.. Sem o tem vse brala... Saj mu jih ne. O tem se pogovarjam z možem - ampak njemu se to ne zdi "big deal".. Saj niti ni, le meni je hudo. In na koncu koncev bo mali vrtec verjetno lažje sprejel kot jaz. Čisto možno, da je v tem vsa poanta... Letting him go...
Ajde, spravite se name... Saj vem, da sem neumna in da ne razmišljam trezno.. Saj še imam čas si s tem razbijati glavo in se mentalno pripravljati, ampak čas tako hitro beži, ko imaš otroka... in potem bo prišel dan, ki se ga tako bojim..
Sem edina s takšnimi mislimi??? Daj povejte, kaj nobene nič ne črviči oz. nobene ni, ko ste jih prvič odložile v vrtcu???
|
Natisni
bi kar doma ostala do njegovega tretjega r.d.. Ampak ker živimo v realnem svetu in rabimo dve normalni plači sem morala mojega malega srčka dati v vrtec. Prve 14 dni sem objokana hodila v službo... ful, ful, ful mi je bilo hudo. Ko zdaj gledam nazaj mi je kar malo nerodno... res sem pretiravala. Ko mi je vzgojiteljica po 14 dneh v vrtcu rekla "danes se je pa zasmejal" 
... 
