Anonimen
|
Pozdravljene... Zanima me vaše mnenje, ali je moja jeza upravičena ali ne? Se je kateri zgodilo kaj podobnega? Sem v 8.-em mesecu druge nosečnosti in imam sina starega malo manj kot 10 mesecev. Pri sebi imam na obisku taščo, malo za pomoč, da bo meni malo lažje, ker postaja naporno, malo za njeno rehabilitacijo (operacija). Je sicer že malo starejša. Pri nas je zdaj tretji teden. Za njo pa je prišla še moževa najmlajša hči (12 let), ki je ostala ta zadnji (tretji teden) z babico pri nas. In... kaj se je zgodilo? Obe sta dopoldne gledali španske limonade, tašča na stolu (pol metra od malega), njegova sestra leži na raztegnjenem kavču in mali pred njo. Jaz mu v kuhinji pripravljam dop. obrok, ko mali pade s kavča. Obema izpred nosa..., ker so bile španske neumnosti očitno bolj pomembne od druženja z vnukom, bratom. Pa sta obe z njim preživele dovolj časa, da so videle da je hiter, da se obrača in pleza. Hvala bogu mu ni bilo nič, ampak to meni ni dovolj... to je loterija, lahko bi nerodno padel in ga danes več ne bi bilo tu. Jaz mu pripravim obrok do konca in grem h sosedi, brez besed skozi vrata, se zjokat od jeze in žalosti, da se pri dveh "ženskah" pri hiši lahko zanesem le nase. O dogodku nisem nobeni nič rekla, oni dve pa tudi ne. Nobenega opravičila, nobene besede. Zdaj pa me zanima kako bi reagirale ve? Je moja jeza upravičena ali ne? Sem preveč nabita s hormoni, da tako reagiram, da ne morem požret tega da so tiste španske neumnosti bolj pomembne od malega otroka? Ali pretiravam? Lep pozdrav!
|