petea
|
zoja5, boljša je čim manjša starostna razlika, ker imajo podobne interese, se bodo lažje igrali med seboj, učili drug od drugega, si pomagali (tudi pri lumparijah). Je pa seveda to precej naporno za starša, sploh, dokler se ne znajo sami obleč, umit, najest, it na stranišče. Morata oba starša sodelovat, pa fajn je, če so babice ali kakšne druge varuške v bližini, da si, sploh mama, lahko malo napolni baterije. Malo diplomacije je potrebno obvladati, ko bi več otrok rado imelo isto igračo (ki je prej nekaj dni ležala na polici v sobi nedotaknjena, nato pa je sočasno zanimiva dvema otrokoma ). Za bolniško: saj bi se verjetno dalo, da sta oba starša na bolniški - en za enega otroka, drugi za drugega. Oblačil se res nabere, plenic tudi, igrač je vedno polna hiša. Vozičkov in avtosedežev mora tudi biti kakšen na zalogo. Vzeti si moraš dovolj časa za vsakega otroka, razumet, da so različni in jih tako obravnavati. Potrebno je razmisliti o nakupu večjega avta, saj avtosedeži zavzamejo kar nekaj prostora (širine) in je otroke težko pripenjati, če vsi sedijo v isti vrsti. Je v manjšem avtu bolje razmisliti o tem, da se en otrok vozi spredaj, kot vsi trije zadaj. Aja, pa pri nakupu novega avtomobila dobiš nazaja davek na motorna vozila; ni dosti, malo pa se pozna na družinskem proračunu. Še plusi: Pa višji otroški dodatki so, večja davčna olajšava, enkrat letno dobiš od države dodatek za veliko družino, nikoli ni dolgčas. Še minusi: običajno sama ne moreš vzeti vseh otrok s seboj po opravkih, nakupih, dobro moraš imeti organizirano varstvo, tudi občasno, za dopuste, počitnice moraš preveriti, kje bodo otroci spali; eden, morda dva še lahko spita v postelji med staršema, trije zelo težko. Lahko so ljubosumni drug na drugega, čeprav se po drugi strani učijo strpnosti in potrpežljivost ter prilagajanja.
|