ninu
|
Pozdravček vsem mamicam.
Sem junijska mamica in maja bo treba v službo.  Me kar zmrazi ko pomislim. In imam težavo. Z možekom sva sama, nimava nobene taščice okoli in tako sva najini hčerkici zaenkrat edini svet. Z januarjem so se moji izhodi brez hčerkice nehali, ker je bila prevelika štala ko sem šla. Obupno se je navezala name in 3 mesce nisem šla nikamor brez nje (razen 2x tedensko za 1 uro na aerobiko).
Začela sem se zavedat, da se čas izteka, da jo moram navadit moje odsotnosti in tako se sedaj tedensko prisilim, da grem malo sama ven za kakšne 2, 3 urce. In vsakič je hudo. Joka se, me išče, dragi jo mora ves čas zabavati in nositi, da se malo zamoti. In ko se vrnem se najprej joka, češ, kako me lahko zapustiš, potem pa spet vsa vesela.
Rabila bi kak vaš nasvet. Mogoče mamice, ki ste to že dale čez? Najbrž nisem edina, ki ima tako navezanega otroka. Najprej sem mislila, da je to le obdobje, sedaj pa vidim, da se le stopnjuje. Premajhna je še, da bi me razumela kaj ji pravim, da se kmalu vrnem..
Brala sem, da se je treba vsakič poslovit, pomahat.., pa ne vem. Kdaj kar švignem ven, da ne porajta takoj in je vsaj v solzah ne zapustim. Vsi trije smo ogromno časa skupaj, ker ima dragi službo tako rečeno doma in se veliko ukvarja z njo, hrani, previja.. Pri uspavanju in crkljanju pa sem dobra samo jaz.
Kako bo potem kar naenkrat, ko me ne bo toliko ur? (Z možekom jo bova izmenično varovala, do septembra, ko jo bova dala v jasli). Groza! Pomagajte!!
Hvala vsaki, ki bo kaj napisala!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
