roberta
|
Meni gredo kar lasje po konci, ko slišim takšne komentarje kot je: "če so mame tam, vse samo še poslabša situacijo. otroci te itak, če te ni tam, pozabijo čez pet minut". to je predvsem odvisno od otroka. mogoče kateri od otrok res funkcionira tako in se je zmožen veseliti že po 5 minutah, večina otrok pa mislim, da tega ni zmožna. Ni zmožna emocionalno. In ta večina NUJNO (!!!) potrebuje čas za uvajanje v okolje, ki ga ne pozna, na vzgojiteljico in pomočnico, ki ju ne pozna, na ostale otroke, ki jih ne pozna in na celotno novo situacijo, ki mu je verjetno tako nova, kot bi bilo za nas potovanje na Mars. Pa še to bi bilo za nas prijetnejše, ker bi vedeli vsaj približno v kaj se podajamo, medtem ko ta otrok pojma nima zakaj je v situaciji in kaj naj bi s to situacijo počel ter kako naj bi se v njej počutil, glede na to, da je kar porinjen vanjo brez kake oporne osebe.
Mah... da ne razpredam.
Če tvoj otrok joče in ni med tistimi otroci, ki se potolažijo po 5 minutah, potem ti predalagam, da greš in se boriš zanj (zdaj se lahko, ko bo star 15 let se bo pa sam zase boril, a zdaj se lahko boriš le ti sama kot starš). Kar pomeni to, da greš ponovno do vzgojiteljice, ji razložiš zakaj se ti to ne zdi dobro in da bi vsekakor rada ostala z otrokom toliko časa, da vsaj malo spozna prostor in njo (teden dni, pri tem naj bo to kake dve uri na dan - ko si nenehno z njim v sobi, torej ga ne puščaš samega oz. mu ne daš priložnosti, da joka, ker si vedno tam da te vidi in si mu v tolažbo). Povej ji, da ne boš v napoto, da boš v kotu brala knjigo in da boš tam le toliko, da te otrok vidi, sicer pa, da ne boš tekala za njim po igralnici, da ne boš motila aktivnosti drugih otrok in da se ne boš vpletala v delo vzgojiteljice, da pa ga boš spodbujala, če bo hodil do tebe, da se pridruži ostalim - torej da ne boš v "napoto". Če ne bo šlo, pa pojdi do ravnateljice in zahtevaj pojasnila oz. argumente, kako ti lahko strokovno utemeljijo, da je za otroka bolje, da joka 14 dni skupaj (in še potem ne bo dobro verjemi, ker kot si rekla, to ni ravno travma, ki bi jo pozabil v eni uri - jok in par urni strah skupaj si le zapomniš, pa tudi če si le majhnen otrok), dokler se ne bo VDAL V USODO, kot pa da si ti z njim nekaj dni, kar bi mu omogočilo vsaj nekak prehod v vrtec. In če ne bo šlo, ga daj v drug vrtec, kjer so nekoliko bolj prijazni do otrok. Razen, če se ne odločiš podrediti sistemu in ga predati milosti in nemilosti. Tudi to je seveda možnost, sploh, če druge mogoče nimaš. V tem primeru pa ga skušaj ne puščati na začetku predolgo časa tam. Naj bo najprej za pol ure, nato pa postopoma dalj - čeprav ne vem, koliko to postopno podaljševanje dejansko pomaga ali pa le podaljšuje muke iz dneva v dan.
Uvajanje je nujno. Je nujno in da ti ga nekdo odreka zaradi lastnega ugodja je velika krivica otroku.
roberta
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
kljub temu da je moje dete jokalo sem mogla zapustit vrtec seveda zelo težkim srcem
.Stara je 21 mesecev. 
in da samo poslabšujem situacijo. 
lažje prenesla slovo če bi se uvajale ,ker če od doma oddidem brez da bi se posovila od nje je tudi jok,če pa ji povem da grem (beri v službo) in ji dam lubčka pa je čisto ok brez težav. 
. Starš ima pravico do uvajanja otroka v vrtec. To je tudi določeno v Kurikulu za vrtce, ki je uraden dokument za vrtce ("starši imajo pravico do postopnega uvajanja otrok v različne programe vrtca" ; točka 2.11). To uvajanje pa ponavadi traja nekje 14 dni lahko tudi več (do 3 tednov) ali pa manj (1 teden) odvisno od vsakega posameznika. Ker to uvajanje ni zgolj za to, da se otrok privadi na novo okolje ampak tudi za starše (največkrat mamo), da se navadi na to da bo njeno dete hodilo v vrtec, saj je bila prej z njim praktično 24 ur na dan. 
