živa
|
... ampak res vse - moža, s katerim se dobro razumeš in ki ti tudi doma pomaga, zdravega otroka (ki še ni star eno leto), dobro službo (sicer za določen čas, ampak bo že), soliden avto in streho nad glavo (pa čeprav bolj malo prostora), v redu taščo in tasta in svojo mamo, veliko pomoči, varstvo, solidno fonančno stanje in še in še ...
... potem pa pridejo "tisti dnevi" (sklepam, da bom prvič po porodu dobila menstruacijo, saj veste  ) in se ti zazdi, da je pred teboj samo še vsakodnevna rutina, da si za naslednji dve desetletji prevzel veliko odgovornost in da pravzaprav ne veš, kakšen je tvoj naslednji cilj ...
Ok, saj danes mi je smešno.  Ampak včeraj mi pa ni bilo prav nič prijetno v svoji koži. Zavedam se, da bi morala biti vesela in hvaležna za vse ipd., in tudi sem, ampak enostavno sem dobila občutek, da v naslednjih življenjskih obdobjih ni prostora zame. Moram povedati, da sem bila do poroda zelo aktivna, vsak dan sem imela kako stvar (sodelovala sem v več društvih, bila s prijateljicami, službeno na terenu itd.) in da se zdaj, ko se približuje odhod v službo, vsak dan mučim z občutkom krivde - naredim kaj za službo, pa se počutim krivo, ker na ta račun "zanemarjam" otroka (čeprav ta uživa v družbi starih staršev), sedim ob otroku, kadar sem utrujena in malce naveličana, in ga pustim, da se sam igra, pa se počutim krivo, ker se mu ne posvečam stoodstotno. In obratno, sem jezna in se počutim krivo, ker ne namenim nekaj svojega časa za službo (ki je hkrati moj hobi ) in zase, za svoje prijateljice, tudi za naju z možem.
Pogrešam tudi malo romantike, vznemirjenja , sprememb, tudi drobnih ...
A se vam kdaj kaj tako neumenga mota po glavi ?
Lp,
živa
|
Natisni
To me je spomnilo na otroka,ki ima preveč igračk.Se opravičujem,če bom direktna.Si pomislila,da ti gre morda predobro? Če ima človek vsega dovolj,izgubi voljo,saj za kaj bi se še trudil? 
. 
), ali kaj lahko naredim danes za mojega otroka in moža, da bosta vesela. (pa s tem ne mislim likanje, kuhanje, pranje - ker če pomislim, da bom to morala še nadaljnih xx let delat mi je že zdaj slabo 
). 
sploh ni na svetu zazdi, da bo moje življenje sama rutina - zjutraj vstat (mogoče celo bedet celo noč?), nahranit otroka, pospravit, oprat, zlikat, skuhat -> in sem ful depresivna in besna, češ - kam sem se spustila in to ravno jaz, ki sem vedno govorila, kaj vse bom v svojem življenju naredila in dosegla. Nakar sem parkrat pogledala globoko vase - in JA, nikjer ne piše, da z otrokom in možem ne bom mogla dosečti svojih sanj ali celo še česa več - pravzaprav mislim, da bom ravno zaradi njuju dosegla več - nikjer ne piše, da se bom mogla odrečti vsem drobim srečnim stvarem, ki me vedno znova in znova razveselijo - kot so recimo obiski pri moji prababici, odvijanje božičnih daril, priprava rojstnodnevnih prsenečenj, obiski prijateljev...in vsekakor tudi večjim srečnim stvarem - potepanja po tujini (kje pa piše, da otrok ne more z nama v London ali Paris, predbožični Dunaj), morja (še veliko različnih eksotičnih dežel za obiskovat) in zimske počitnice, brez katerih ne morem. 
v varstvo, pa se še rodil ni, hihi
