Angellina
|
...sicer napisana v na hitro, z obilo napak in zelo neizvirno, toda pri tele zgodbi izvirnost ne bo potrebna. Point je samo v tem, da hočem, da se ve.
Pred dobrim tednom sem prišla iz kliničnega centra. Še vedno nerada govorim o svojem porodu, čeprav bo kmalu 2 leti od tega. Zdaj po tolikem času, ko se mi je psihično in fizično stanje max poslabšalo so v kliničnem ugotovili še nekaj hujšega, kar me je zaznamovalo do konca življenja. Zdaj ne bom več molčala, vse to gre namreč pred sodišče in moja zgodba v javnost.
Vam nisem nikoli povedala, svoje porodne zgodbe, ker mi besede preprosto niso šle iz ust. Toda zdaj jo bom, na kratko, pa vendarle.
V bolnišnico sem prispela nekaj čez 20 uro zvečer s popadki na 4 min. Dobre volje in polna pričakovanja, predvsem pa optimistična in brez strahu. Ob 23 sem še v porodni plesala račke in zabavala svojega prestrašenega moža. Ob pol enih zjutraj mi je odtekla voda, popadki pogostejši. Odprta centimeter. Ob treh babca izjavi, da se ne odpiram in da je očitno, da bo potreben CR. Kliče doktorja domov, ta ne želi priti predčasno, pravi, da pride ob sedmih zjutraj. Do šeste ure odprta 3 cm, popadki še pogostejši. Ob sedmih pride doktor in takoj izjavi, da ne bo delal CR, da naj rodim po naravni poti. Z ginekologinjo se poleg mene prepirata, nakar on izjavi, da ne bo delal CR, ker je ona tako rekla in odide. Kasneje me pride nekajkrat raztegovat na roke, vendar neuspešno. Spomnim se, da so mi rekli naj potiskam in sem. Dolgo, močno. Okrog 12 tih zgubim zavest, odpeljejo me v operacijsko, sledi CR. Zbudim se okrog dveh, v hudih nenormalnih bolečinah. Otroka mi prinesejo k prsim, ne poznam ga, mislim, da je opica. Blede se mi, ne ločim obrazov. Bolečine so neznosne. Dobim protibolečinsko infuzijo, celo popoldne, dokler ne omagam in dokler aparature niso oznanile, da bitje srca pojenja. 5 ur sem krvavela v trebuh in skoraj izkrvavela. Hitro so me odpeljali v operacijsko. Zbudim se okrog 22 ure zvečer. Ob meni sedi cimra, jaz vsa v cevkah, maska s kisikom, transfuzija nad menoj. Vprašam kaj se je zgodilo, pove mi, da sem imela operacijo. Vprašam, sestro, če so obvestili domače, pravi da ne. Prosim, da jih pokličejo, niso hoteli. Pokliče cimra, jaz nisem mogla niti rok dvigniti. 7 dni sem bila povsem nepokretna. Brisali so mi rit, me hranili, me učili dihati, nazadnje celo hoditi. Marka so mi sicer zapeljale v sobo, kjer je v posteljici jokal, jaz pa nisem imela moči, da se dvignem. Tako sem mu v joku pela, on pa je jokal. Po sedmih dneh, sem šla na porodni oddelek, kjer me je še vedno bolel trebuh. Če sem potolkla je donel kot boben. Izmenjalo se je več doktorjev in jaz sem več dni tožila, da me boli. Po 4 dneh se me je eden končno usmilil. Naredil mi je ultrazvok in ugotovil, večjo podkožno krvavitev v trebuhu. Ker sem že imela dve narkozi so mi kri črpali brez anastezije, na roke, kot v srednjem veku. Da ne govorim kako so mi na živo vstavljali dren v trebuh in delali luknjo kar pri šivu. Na koncu sem staknila še sepso. Ma veliko je bilo vsega, marsičesa, se še spomnim ne več. Poporodna depresija me je mučila 3 mesece. Skoraj se mi je zmešalo. In zdaj skoraj dve leti kasneje? Začelo se je s tem, da nimam menstruacije, omedlevica vaj 1x tedensko, nenormalna utrujenost, čez ves dan, brez moči, visok krvni tlak, depresija… Hotela sem narediti samomor. Ko sem nazadnje omedlela, me je odpeljal rešilec, saj sem dobila še hud napad migrene, ki jo je spremljal napad podoben epilepsiji. Kaj so ugotovili v kliničnem? Da me je zaradi prekomernega napenjanja pri porodu zadela možganska kap! Krvavela sem v možgane, tisti del se je vnel in tako je prišlo do trajne poškodbe hipofize, ki uravnava vse hormone v telesu. Če ta hipofiza ne deluje, tudi hormoni ne opravljajo svoje funkcije in tako se ti vse zbalina po domače povedano. Podobno kot če bi bila v meni, samo, da me spremlja še več nepreijetnosti.Menstruacije sama ne bom nikoli več imela, imam hormone v obliki tablet in enekcij, ki jih bom morala jemati do konca življenja. Le s tabletami, bom imela lahko menstruacijo. Otrok pa ne morem imeti več. Bravo naša preljuba trboveljska porodnišnica!!!!!
|
Natisni
! Kaj vse si dala skozi oz. se še kar boriš!!! Želim ti neskončno poguma in moči za naprej! Bom mislila nate!!!
