Katy78
|
Moja prva nosečnost je do 32. tedna potekala dobro, sicer sem ves čas po malo krvavela, na plod pa ni vplivalo, niti vzroka niso našli, potem pa v 32. tednu nekaj podobnega preeklampsiji, le da so bila pri meni na udaru jetra in ne ledvica. V roku 1 tedna so mi morali sprožiti porod (carski rez, ker se je mudilo, jaz sem bila v veliki nevarnosti, otrok k sreči ne). Na srečo je bilo z otrokom kljub prezgodnjemu rojstvu vse v redu, porodnišnico sva zapustila po 14 dneh in tudi danes je z njim vse ok. Me je pa ta situacija, ki je prišla od danes na jutri in potem porod v roku 1 tedna tako dotolkla, da sem si rekla, da bo to edini otrok, da čez to ne grem še enkrat, sploh ker so mi v porodnišnici rekli, da imam naslednjič 50:50 možnosti, da se zadeva ponovi, lahko še pred 32. tednom, lahko pa tudi kasneje, da se pač ne da napovedati vnaprej. Povrhu vsega pa sem morala po 7 tednih še na čiščenje, ker je v maternici ostal placentarni polip in sem ostala v porodnišnici celih 5 dni, ker se kljub čiščenju ni odstranil iz maternice. Skratka, rekla sem si, nikoli več, vse oblekice do 1. leta sem razdala, prodali smo lupinico, voziček smo pa pustili (sploh ne vem zakaj  ), prav tako zibko, ki sem jo želela imeti za spomin. No, nekje po 1. rojstnem dnevu pa sem začela razmišljati, kako bi bilo, če bi bil še eden. Mož je bil bolj na realnih tleh in ga je bilo strah, da se vse ponovi oz. da se ponovi in ne konča srečno tako kot prvič. Jaz sem seveda vse neprijetne dogodke v povezavi z nosečnostjo potisnila v nek najmanjši predal mojih možganov tako da je bil mož tisti, ki me je spustil na realna tla, da imava enega zdravega otroka dovolj in da naj ne izzivam usode. Potem je bilo konec porodniške, spet je bilo treba v službo, prišel je nov ritem, ki smo se mu morali privaditi vsi in nekako ni bilo časa razmišljati še o enem otroku, vseeno pa od 1. leta dalje nobene obleke nisem več dala naprej (just in case ). Potem čez kakšno leto pa me je spet prijelo, želela sem, da bi imel sin brata ali sestro, da ne bi ostal edinec. Vedela sem, da si bom celo življenje očitala, zakaj nisem poskusila s ponovno nosečnostjo, predobro se poznam in vem, da bi me to žrlo. In mož se je, sicer s strahom, strinjal. Itak sem bila prepričana, da ne bo ratalo (imam kar nekaj kolegic, ki so imele z 2. zanositvijo veliko težav) ampak je ratalo skoraj takoj. Nosečnost je spet potekala brez težav, počutila sem se super, prepričana sem bila, da ne bo težav... Pa so se pojavile, celo 1 teden prej kot v 1. nosečnosti. Takrat sem si rekla, ali mi je bilo tega res treba, nekaj časa sem bila celo hospitalizirana v porodnišnici, bila sem na strogi dieti hkrati pa sem se psihično pripravila, da bom v roku 1 ali 2 tednov rodila, saj se je prvič stanje v roku 1 tedna tako poslabšalo, da je bilo treba nosečnost zaključiti. Vendar, vsa sreča sveta je bila očitno na naši strani, zdržala sem vse do polnega 38. tedna in imamo zdravega malega fantka, ki mi pomeni vse na svetu. Vem, da sem se pravilno odločila (čeprav se hkrati zavedam, da bi se lahko tragično končalo), sploh ko vidim starejšega sina, kako je nor na bratca, kako ga ves čas objema, boža, lupčka in pestuje.  Moram pa priznati, da odočitev ni bila lahka in da sem se ves čas zavedala, kaj vse se lahko zgodi. Srečno, pa kakor koli se boš odločila. Seveda pa se prej dobro posvetuj z ginekologom. meni nove nosečnosti sicer niso odsvetovali, so mi pa povedali, da imam 50% možnosti, da se ponovi, lahko tudi pred 30. tednom.
< Sporočilo je popravil Katy78 -- 27.5.2012 12:44:55 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Ne vem, nekako sem si v tej zvezi vedno želela 3 otroke in sploh nisem razmišljala na to kaj bo, če bo.
). Res se iste sicer ne ponavljajo toliko (razen viroz in uroinfektov, očitno mi v nosečnosti pade imunost, da ne sfolgam več - mogoče pa enostavno preveč teram...), pridejo pa vsakič druge. 
