pokica_
|
tancy25, sem prebrala tvojo zgodbo, nič kaj neobičajnega ni v njej, nekaj pa mi je vseeno dalo mislit, da ni tako, kot bi moralo biti. In sicer tvoji dvomi o poroki...to je edina stvar, ki te lahko skrbi. Vse ostalo se da uredit; tudi z taščo se sigurno da lepo pomenit, drugače nebi bila tako prijazna in ustrežljiva in se ponudila, da bo pekla cel teden pecivo. To zahteva ogromno volje, dela in stroškov, tj. si lahko kvečjemu res vesela, da je temu tako. Zdi se mi, da ti ne da miru misel, če je partner res pravi, če bo vse tako kot si zamišljaš, če se nebo preveč spremenil, če nebo stopil kdaj na stran svoje primarne družine. In v tem tiči razlog za vse tvoje ostale strahove in posledično dobivaš odpor do ostalih stvari; tj. tašče in njenega ti. "vsiljevanja". Zdaj si v obdobju, ko si želiš začet svoje življenje, faks končuješ, kmalu bo prišel tudi šiht zate, partner ima službo za NČ, otroka si želiš/ta in vse to te spodbuja k temu, da nekaj spremeniš, mogoče s poroko. Ampak jaz nebi tako razmišljala, sedaj več ne....poroka ne spremeni ničesar,...oz. da, lahko izboljša in poglobi odnos, če je res to TO in če nimaš niti enega samcatega pomisleka; lahko se pa stanje po poroki, otrocih spremeni v gorje za oba... Včasih sem tudi jaz mislila, da se bom bolje počutila, če bom poročena in me bojo vsi začeli name gledat kot na enakopravega člana družine (prejšnja tašča je delala razliko med mano in njeno 2. snaho), in tudi sama sem hitela čimprej od doma, ampak ti povem: še pravi čas me je srečala pamet, ker da ustrežem s to željo drugim, sama pa si s tem nakopljem le dvome in strahove....in sem jo popokala od tam za vse večne čase. Res moraš biti prepričana da si tega želiš in predvsem, nebi smela obremenjevat z ostalimi ljudmi okoli sebe. Sedaj je obdobje, ko bi morala biti najbolj vesela, zadovoljna, izpopolnjena, polna pričakovanja in veselja.... Vso srečo ti želim, kakorkoli se boš odločila!
_____________________________
Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja
|