Anonimen
|
Ojla. Sej ne vem, kak naj začnem... Poznate različne vidike v načinu vzgoje? In "pametovanje", da tvoj način ni pravi? In piz***je, da nič ne narediš v redu oz. da je vse kar narediš narobe? Pa delanje po svoje, čeprav miljonkrat rečeš, da nečesa nočeš... No, potem me ktera razume. V glavnem, problem je tak. Imamo, hvalabogu, obe babici in oba dedka. En par je v redu in se mu da dopovedat kaj bi rada, midva kot starša. Drugi par pa je neznosen. Moji starši so bili že od nekdaj avtoritativni in sem malo že navajena tega odnosa, samo ker sem zdoma že 6 let, pa me motijo določene pripombe, ogovarjanje drugih, kake piz***ije kdo dela, kak je kdo zmešan itd. Če naredim tako, me zmerjata, da nisem normalna kake delam, če naredim drugače, pa spet, kaj mi je. Nikoli ni v redu! Že tak sem od nekdaj poslušala, da iz mene nič nikoli ne bo (kljub temu mi je ratalo diplomirat v času z mojimi sošolci + met otroka zraven), pa to še ni nič. Itak sem nesposobna. zdaj smo prišli do tega, da zelo nerada puščam otroka v varstvu mojih staršev. In zgodilo se je nepopisno dejanje, ker sem prišla domov brez otroka (delat za nekaj dni, zato tudi nimam časa oz. mi paše, da je teh par dni v 100% varstvu druge babice, pa še ata ima čas popazit, in še plan počitniških aktivnosti sma naredla za moj čas odsotnosti). In je to nepopisno dejanje, ne da se ga oprostit... in to zvem slučajno, niti mi nihče ni reku kaj. Sem že poštudirala kaj bi lahko bilo, ko me foter vprašu kaj sem pa danes naredla. Ko da je otrok prpet na mene! Sej res pogrešam in in gledam okol iz ktere strani bo spet kaj na tla letelo, pa da rečem ne smeš, sam to je prvi teden ko bomo stran par dni in res mi paše, ker mam dost drugih priprav, ki jih zraven malega vragca ne bi uspela skup spravit. Da ne razmišljam kaka teorija bo zdaj iz tega ven prišla... Je pa res, da sem kadarkoli sma prišle na obisk (je kar več ko uro vožnje), vsakič povedala, kaj ne bi rada delala pri vzgoji, sploh pa v času., ko se uči govorit in vpija besede ko spužva (da me recimo motijo pomanjševalnice in posebni izrazi: papat, bumat, čičat in podobno). No, moja dva sta delala ravno obratno. še poudarjala sta jih, ko da me nalašč zaj***ta. ne morem lepš povedat. Vse kontra mojim besedam, kak naj pol mirne duše ustim v vartvo svojega otroka, če še zraven prištejem, kako vzgojo sem imela jaz. Živimo ločeno, niajo več nobenih stroškov z mano. prihajam le še iz dobre volje, pa naslova še nisem spreminja, tak da sem prijavljena v isti hiši. To pa je tudi vse. Pogovarjat se itak ne da več normalno. mama včasih z vozičkom kar izgine, niti ne pove kam gre pa nič. Pol sem pa panična pa ne vem kaj... Sej ne vem če sem razumljivo povedala, sam ne prenašam več svojih staršev. Ne morem se več pustit komandirat, sej grem že proti 30-im, imam svojo družino, sem samostojna ženska. Pa me še vedno pretresejo taki izpadi. Ko da mi je zdaj hudo za dejanja ki sem jih naredila, pa niso po volji mojih staršev. Meni se to zdi žalostno. Da se moraš opravičevat za nekaj, za kar si se odločil in tako naredil, kot pač misliš da je v tistem trenutku najbolje. To je zame prav, ni pa njuno da je prav tudi za druge, moje starše. In ni res, da to kar rečeta onadva, je prav in pika. Mogoče zanju. Ima pač vsak svoj prav. Moj otrok bo vzgojen po mojih pravilih! Mama sem jaz, a ni tak? lp
|