Anonimen
|
Prvič sem bila noseča leta 1997, ko sem bila stara 18 let. Takrat sem delala v podjetju Džirlo (pri tistih slavnih čajčkih za hujšanje Čang Šlang) in takoj, ko sem izvedela za nosečnost, sem jim tudi povedala. Že res, da sem delala v pisarni (večinoma administracija), se je pa v pisarni tudi pakiralo tiste čaje in potem zlagalo kartone in podobno. Slednjega dela sem bila takoj rešena in sem samo še sedela pri mizi, razen, če sem sama hotela kaj več narediti. Tudi odpovedi nisem dobila, ampak sem sama odšla, ko sem bila noseča cca. 5 mesecev (odšla sem zaradi selitve). Po porodu sem delala na nešteto koncih in sem povsod povedala, da imam otroka. Na srečo je bil za varstvo večinoma doma bivši mož (v prvem letu po porodu, saj nisem bila na porodniški), kasneje pa sem imela vrtec, službe pa sem tako ali tako sprejemala samo take, kjer je bil delovni čas v okviru vrtca. Edino, kar lahko izpostavim, je bil Leclerc, kjer niso nikomur dovolili, da ima v trgovini pri sebi mobitel, ampak so ga morali vsi puščati v garderobah. No, vsi razen mene, saj sem prvi dan povedala, da hočem biti zaradi otroka dosegljiva 24 ur na dan in da če ne smem biti, naj raje takoj povedo, da takoj grem. Pa sem ostala. Ko sem drugič zanosila (lani), sem takratnemu šefu takoj povedala, pa ni bilo o kakšni prekinitvi delovnega razmerja niti govora. Sama sem dala odpoved, ker smo se skregali (mesec dni zatem). V sedajšnjo službo sem prišla noseča in to tudi povedala že na razgovoru. Spet nobenega problema, saj delam v pisarni. Privoščila sem si cel mesec porodniške in šla 3 tedne po porodu nazaj delat. Pravzaprav sem jih komaj prepričala, da sem lahko prišla, saj so vztrajali, da naj vsaj še nekaj časa ostanem doma. In tudi sedaj si urnik lahko prilagajam takorekoč po svoje. Delam nočno, ko na otroka pazi moj partner, proste dneve si določam sama, bolniška ne bi bila problem, če bi jo potrebovala (na srečo jo zelo redko). Tako, da lahko rečem, da nisem imela zaradi nosečnosti oz. starševstva nikoli nobene negativne izkušnje. Že trkam po lesu...
|