Anonimen
|
Draga anonimna!
Me je vedno zanimalo ali se je se kdaj katera soocila z takim problemom.
Danes preberem tvoj post in je odsev moje izkusnje. Upam, da ti moja izkusnja pomaga.
Bila sem 26, zanosila sem ravno ko sem se zacela z magisterijem. Zelo sem se borila, da bi pridobila mesto raziskovalke in bila sem neznansko vesela, da mi je uspelo. Potem pa sok, zanosila sem in sicer cisto ne-planirano.
Nehala sem jemati KT in sem pac mislila, da itak v prvem mesecu ne bom zanosila. Kaksna naivnost, bum ko sem odkrila sem bila noseca ze kar nekaj casa. Mislila sem pac, da se mi je zaradi nehanja KT menstruacija mal spremenila in nisem bila pozorna, pa da sem se malo poredila.
Torej, bila sem na pragu da zacnem delati tisto kar sem si vedno zelela, ali pa da imam otroka. Partner je bil totalno ne pripravljen na situacijo in njegova reakcija je bila zame signal, da ce se odlocim za otroka se lahko zgodi da ga bom zgubila. Odlocila sva se da delam splav. Ker sem bila noseca ze kar nekaj casa sem morala iti na komisijo in tam mi je po pogovoru socialna delavka rekla: najprej morate biti vi zadovoljni sama s sabo v zivljenju in sele potem bo zadovoljen tudi vas otrok. Meni je bilo po tem pogovoru jasno da sem sprejela pravo odlocitev. V bolnici (Ljubljana) so bili prijazni se predvsem ker sem se matrala tri dni, obicajno se konca v enem. Nihce me ni obsojal.
Sedaj je 5 let kasneje. Po spalvu sem pocasi sprevidela, da mojega partnerja moje zdravje in psihicno pocutje po splavu ne zanimata prevec. To je bila tema o kateri me ni spraseval, ceprav ne da bi obzalovala, sem se jaz kdaj pa kdaj o tem hotela pogovoriti. Prisla sem do spoznanja, da ne zelim iti skozi zivljenje z "ledeno goro" in sem koncala najino vezo. Spoznala sem nato cudovitega partnerja, se z njim porocila in sedaj nosim njegovega otroka. Srecna sem, zelo, tudi studij katerega sem takrat zastavila letos koncujem.
Ali sem kdaj obzalovala: Ne, sem pa premisljevala o tem in pogovor z tedajsnim partnerejm bi mi prisel mnogokrat prav vendar ni bil pripravljen o tem govoriti. Kmalu pa zacetku veze sem o splavu povedala tudi mojemu zdajsnemu mozu, ni se zgrazal, ni me obosjal, ampak sprejel mojo odlocitev kot nekaj normalnega.
Sem se kdaj bala posledic: Sem, vendar sem bila po splavu na pregledu pri dveh razlicnih ginekologinjah in obe sta bili vedno pozitivni, da ne bo posledic. Menstruacija je bila redna in sedaj sem noseca, na zacetku vendar z upanjem da bo vse uredu.
Tudi jaz sem vedno rekla, da splava ne bi naredila. Nikoli ne reci nikoli, sem ga. Vem, da me bo to spremljalo celo zivljene, z odlocitvijo sem se sprijaznila, z njo zivim. Velikokrat se spomnim na tisti cas, ampak v meni sedaj raste otrok moskega katerega sem vedno le sanjala. Uresnicila sem svoje zelje in to me dela srecno. Z vprasanji kaj bi bilo ce tega ne bi naredila se ne ukvarjam, kajti vem da je bila moja odlocitev prava.
Srecno ti zelim!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
