ronja
|
Meni se zdi logično,da se babica bolj naveže na otroke, s katerimi živi kot na ostale, vendar to ne pomeni, da lahko pa ostale kar ignorira. V tem primeru si pač rečeš, da te babice nimaš. Jaz sem imela eno tako babico in mi je bilo zoprno pri njej, ampak ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da je v bistvu nasrkala ona: ker ni imela ene čisto fajn vnučke - navsezadnje res nisem bial težek otrok (sem zdaj bolj, hehe ), čeprav sem že takrat rada mislila s svojo glavo (nekaj čisto nepredstavljivega v tistem okolju - da pa si to potem drneš še povedat, pa sploh!).
Sicer pa bi lahko bilo še huje: lahko bi ti imela 2 otroka in bi ona enega oboževala, drugega pa ignorirala... Lahko si predstavljaš, kako izgleda, ko prinese vsakič taveliki nekaj, tamale pa niti poboža ne... To je bil razlog, da sem sama svoj odnos s taščo ohladila, drastično. Vse sranje (beri: vtikavanje, ves čas obiske in teženje z obiski...) prej sem še tolerirala, tega pa nikakor ne. Enostavno se ne grem več.
Zdaj se zelo trudi, ampak če ga je več kot eno leto srala na veliko, to pač ne gre v 2 mesecih stran. Ne dam več otrok samih tja - nikoli. Vedno je en od naju zraven. Ker nočem, da ima mala občutek, da je manjvredna ali da je nad taveliko pritisk, da mora bit najboljša. Ker sta obe super, taki kot sta. (meni, seveda, zelo subjektivni mami, hehe - ampak tudi sicer ni pritožb nad njima, v vrtcu ju samo hvalijo, obe. Sem kar malo začudena: zdaj sta še nakaj časa v vrtcu in sem pričakovala že kakšne pritožbe ail kake nasvete- v smislu: tole pa le pošlihtajte... Pa ves čas sprašujem, oni pa ves čas: ja, z njo pa res ni problemov, takih bi lahko imela 10 - jaz se režim in si mislim, ja, saj jih mate več kot 10 - no, pa saj vem, kaj mislijo ).
Pri nas je bila Ronja že od začetka njena ljubljenka: ona nikoli ne naredi nič narobe in je najboljše bitje na svetu. Ostali so daleč zadaj. To sem videla že, ko sta bila na svetu samo prvi nečak (ki je mimogrede pol leta starejši od nje, tako da ni fora v tem, da bi bila pač prva - ker ni). Meni se je zdelo prav trapasto, da sem morala jaz zagovarjat nečaka, da kaj ima pa tudi on boljšega - recimo je bil precej bolj vztrajen kot dojenček (zdaj ne vem) kot ona. Karkoli sem ga pohvalila, je ona takoj rekla, da Ronja pa sploh in oh. Pa Ronja je super punca, samo jasno ima tudi ona svoje slabe lastnosti - hvalabogu, saj ni robot! In zna bit tudi ona tečna. In zato je nimamonič manj radi. Ampak v njenih očeh ne, ona ni nikoli tečna, nikoli nič narobe ne naredi in je sploh zlat otrok. Ok, prav težit ji nisem mogla, če ima mojo punčko rajši kot nečaka, sem ga pa zagovarjala, pa tudi lubija sem vprašala, kaj si on misli in je isto opazil...
Ampak ko se je pa najina druga punči rodila pa... Najprej sem bila vesela, ker sem si to pozornost do Ronje pozitivno razlgala, da ni pozabila nanjo, da se ji trudi posvečat, da se ne bi počutila prikrajšano zaradi dojenčka. No, potem je to kar trajalo. In trajalo. No, potem se je pa še stopnjevalo. Nekaj časa je Ronji vsakič nekaj prinesl: hlače, jopico, čokolado,... Lejli pa nikoli nič. Je že lubi sam opazil in jo vprašal: ja, kaj pa Lejla? Pa je rekla, da je bilo to tako sproti, da se je lih spomnila nanjo, itd... (ja, a na Lejlo se pa nikoli lih ne spomni?) Pa to je blo tko mimogrede... Pa vedno je mimogrede samo za Ronjo. Pa vedno se tko mimogrede spomni samo nanjo... Ne rabimo nič, ni treba, da nosi karkoli, ampak če že prinese, naj bo za obe!
No, potem je bil pa en tak zelo tipičen dogodek, ki ga nikoli ne bom pozabila: ko je prišla na obisk enkrat, ko je bila Ronja bolna in je ravno vsa zmatrana zaspala v sobi in sem bila tako vesela, da zdaj se bo pa končno malo igrala z Lejlo, ker ne bo Ronje zraven za "konkurenco". Je rekla, da si gre samo roke umit, da jo bo vzela (Lejla je bila še dojenček) v roke. No, potem je pa šla iz kopalnice direkt v sobo "samo malo Ronjo pogledat, kako je bogi revček". In jo je "gledala" toliko časa, da jo je s svojim "gledanjem" - beri: božanjem, premikanjem, tipanjem čela, itd... ZBUDILA! Nikoli ni prišla nazaj v kuhinjo, ves čas obiska ni niti pogledala Lejle, ta je šla potem vmes že spat in ko je odhajala, ni niti pogledala v sobico, kjer je Lejla spala. NIČ! ČIsto čisto nič! Še zdaj mi je hudo, ko na to pomislim... Takrat sem ugotovila, da to ni nobena ljubezen! če bi imela rada katerokoli, potem bolne ne bi budila in bi se ukvarjala z zdravo!
No, takrat je bilo hudo tudi lubiju in je videl, da je stvar resna. Da to ni samo neka muha enodnevnica in da ne pretiravam. Meni se je prav zasmilil. Ne predstavljam si, da mi to naredi moja mami, jaz bi jo iz kože dala! Jaz ju (svojadva) kličem že, če ne napišeta obeh na kartico . Klinc, pri malih stvareh se začne . Se mi vedno "opravičita", če kateri Lejlo pozabi. kronološko je pač druga, ampak to ne pomeni, da jih bomo tako rangirali! Sem občutljiva na to.
No, potem je bilo meni tega dosti, pogovorila sva se z lubijem, kaj naredit in nisva več dala nikoli Ronje same tja in je tudi zdaj nikoli ne dobi - se vidimo 1x na teden, ampak smo skupaj. Sama ne gre več. Je zelo nepraktično, ker bi nam lahko kdaj zelo pomagala, kadar nista fejst bolni, ampak vzameva rajši bolniško, pa da so odnosi pošlihtani. Rajši se v službi na pol pretrgam, da nadoknadim zamujeno (težijo mi itak ne kaj dosti, itak sama vem, kaj mam za naredit in do kdaj...), kot pa da bi jo njej dajala, pa imela ves čas cmok v grlu. ne zaupam in imam prekleto dobre razloge zato. Ni bilo tako od začetka, nisem imela nobenih problemov zaupat otrok njej ali komu drugemu, ampak 100x na led pa ne grem več. Zato rajši flikava konce skup. meni se ne da več bit razočarana, ekr sem bila že prevečkrat - po moje sem zaradi nje jokala več kot zaradi vseh svojih fantov skup...
No, vmes je še nekaj zbolela in takrat ji je lubi po pravici povedal, zakaj ji ne damo več otrok samih tja. Ona se je odzvala seveda tipično:
smo ji že rekli, pa trdi da ni res, pa v jok pa na drevo
Ampak je na koncu nekak priznala, da včasih ni najboljše reagirala. Včasih? najboljše? vedno in popolnoma zgrešeno, če mene vprašaš! Tudi meni je enkrat kasneje rekla, da ima obe enako rada in da res ne smeva mislit, da ne. Ja, zakaj bi si pa midva to kar zmislila? Ko da je nama to tako strašno všeč si delat probleme? Ona svoje napake ne more priznat, jaz pa ji ne morem zaupat, dokler ne vidi, da je bilo to fejst narobe. In da se lahko odkrito pogovoriva. ne pa da mi reče, da to ni res, kar vidim!
Zdaj se trudi, res, obema vedno enako prinese, kadar pride, vedno pocarta najprej Lejlo, da "odradi" svoje in sta se s tem res tudi malo navezali. Ampak čim smo pa dlje časa skupaj, je pa spet isto: takrat spet pošilja Lejlo k meni in bosta ondive sami z Ronjo nekaj počeli... Zato pač ne zaupam pa konec.
Pametnega nasveta, razen distanciranja, nimam. Distanca pa pali predvsem s tem,da se ti manj sekiraš za to, kakšne bedarije ona počenja.
Se pa podobno, vendar v manjši meri, dogaja pri nečakih - samo da ima tam rajši mlajšega in da ne dela tako očitnih razlik, verjetno vpričo njiju sploh ne, ker oni niso nič opazili. Se pa opazi, ko govori o njima: o večjem je šele zadnjič prvič rekla nekaj lepega, malega je pa dostikrat hvalila in redko kaj čez njega rekla. Ampak niti približno ni taka razlika kot pri nas, kjer je Ronja na nekam piedestalu.
a pa bi želela poslat svojga sina k osebi za katero veš, da ga ne mara? kako bi se pa počutu tm pr njej, če ve, da še ko pride na obisk ga niti pogleda ne... pomoje je bolš, da sina ne zaupaš takšni ženski...
Podpis. Jaz ne bom nikogar silila: če nekomu moji otroci niso blizu, mu ni treba jih pazit. Pridejo pa v kompletu - kolikorkoli jih kdaj bo - če hočeš enega, potem moraš imet rad vse . Ni treba, da jih imajo enako radi, ker to niti ni mogoče, jasno, da je lahko babici en bližje kot drugi, ampak ne smejo pa delat očitnih razlik, vsaj ne med mojimi! Za tem stojim. Bi mi pa ne bilo prav, če bi delali očitne razlike med nečaki in mojimi puncami, ampak bi bolj razumela, saj jih več vidi.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Včeraj je po pol leta prišla spet na obisk (da ponazorim, vmes sem imela rd in bog ne daj da bi mi vsaj sms poslala, tamali je imel god pa tud kot da ga nima,lej sej ne rečem ampak naj mi potem vsaj ne prbija a veš da ima moja ljuba vnukinja-to je ta tadruga god, zdaj ima pa rojstni dan, zdaj pa potrebuje to in to.....). Na mizo na terasi je vrgla eno čokolado, vnuka ni prišla v hišo niti pozdravit, poknala se je na stol in začela govorit o hčeri in sinu moje svakinje, kok sta to in kok sta ono in kje so vse bili skupaj, ja vmes so bili na morju,kaj so vse kupili itd. Častna beseda šlo mi je na jok in lahk bi jo pregriznala
. Lej če že našega nikoli ne vzame k sebi, res nikoli ne vpraša če kaj rabi, če morda rabiva varstvo, da bi ga kdaj na dopust vzela s sabo kot vzame druga dva, naj mi potem ko pride vsaj ne govori oz. se hvali kako dobra babi je, če očitno priznava le dva vnuka. no, mali je smes prišel ven, pa kot da ga ni. tak je še eno uro nakladala kaj vse je doživela vmes in končn šla, mali pa kot da ne obstaja. niti jo ni zanimalo kot je, kaj dela kaj med počitnicami, kako je bilo v šoli, da bi spričevalo želela videti si ni niti za zamislit. A vam je logično, da babi niti zaradi vljudnosti ne reče :"boš prišel kaj k meni na počitnice?" 
(očitno ni plenice uredu naštimala). in tako, smo ugotovili,da nima neke volje ker tudi le te sama ni pokazala in pač malega nismo več vsiljevali. kakšnih hudih konflitov ni bilo, ker sama raje kaj požrem kot se pa kregam. Zato me pa želodec boli.
